padre Mariano

* 22. maj 1906 – Rim; † 27. marec 1972

"Bradati kapucin", kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala - ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: "Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha."

Naš "televizijski misijonar", prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti - 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. "Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem." Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim "ovčicam" je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.

Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot "služabnika besede". Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov "Vedra hiša"(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike "Četrt ure vedrine". Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo "V družini", ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je "kamen spotike" za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko "Kdo je Jezus" (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: "Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača." Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: "Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju." Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.