Luigi Padovese

* 31. marec 1947, Milano; 3. junij 2010, Iskenderun

"Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere."

Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. "Odpuščamo tistemu, ki je to storil," je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. "Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?"

V polni meri velja to tudi za moža, ki je te besede izrekel. Bil je apostol dialoga, prijateljskih stikov med ljudmi, ki mislijo in verujejo drugače. Po nasilni smrti, ki jo je pretrpel 3. junija 2010, je njegovo oznanjevanje še bolj prepričljivo, saj je to, kar je veroval in oznanjal, potrdil z daritvijo svojega življenja. Pot njegovega življenja se je začela 31. marca 1947 v Milanu v družini, ki se je v to velemesto preselila iz vernega kmečkega okolja v beneški pokrajini na severu Italije. V moči vere svojih staršev in svojega prijateljstva z Bogom se je odločil za redovniški poklic. Pri osemnajstih letih je vstopil h kapucinom in po končanem bogoslovnem študiju je bil 16. junija 1973 posvečen v duhovnika. Kot mlad redovnik se je poglabljal v spise cerkvenih očetov prvih krščanskih stoletij ter se usposobil za profesorja patrologije, ki jo je predaval na papeški univerzi Antonianum, šestnajst let je bil ravnatelj Inštituta za duhovnost pri tej univerzi, kot gost je predaval tudi na papeški univerzi Gregoriana ter na papeški akademiji Alfonziana ter bil cenjen svetovalec pri raznih papeških ustanovah. Kot profesor je bil zelo priljubljen zaradi svojega blagega in odprtega značaja ter zaradi svoje strokovnosti, zato so bila njegova predavanja jasna in vsem razumljiva. Svoje znanje je prelil tudi v številne spise.

Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. "Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni," je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: "Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije." O sebi je dejal, da je "človek, ki je zaljubljen v Turčijo".

Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila "obredna žrtev zoper zlo". Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: "Ubil sem velikega satana! Alah je velik!" Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.