Carlo Caretto

* 2. april 1910, Alessandria, † 4. oktober 1988, Spello

"Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!"

"Bog že ve, kako naj nagovori človeka. Vsakega na svoj način," nas glas razmišlja Carlo Carretto. "Mene je nagovoril tako, da je v meni ustvaril praznino, ko sem bil strastno predan dejavnosti v Katoliški akciji mladih." V letih 1946-1952 je bil celo njen predsednik. Rodil se je 2. aprila 1910 v mestu Alessandria, ot­roštvo pa je preživel v vaškem okolju, kjer je bila vera nekaj samo po sebi umevnega in zato nič zanimivega. Šolal se je v To­rinu, kjer si je pri sedemnajstih letih pridobil diplomo osnovno­šolskega učitelja. Ob delu je nadaljeval študij filozofije in pe­dagogike. Ko mu je bilo triindvajset let in se je nameraval po­ročiti, je doživel drugi Božji klic. Srečal se je z nekim globo­ko vernim zdravnikom, ki mu je navdušeno govoril o Cerkvi in o vlogi laikov v njej. Njegov zgled ga je tako prevzel, da mu "ni bilo težko odpovedati se zakonu in se popolnoma posvetiti Bogu".

Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovite­lji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mla­dih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. "Povezanost Cerkve s političnim sistemom ni­koli ni rodila nič dobrega... V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju..." To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpove­dal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Je­zusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z rev­nim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih pro­storih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem "borivcu z Bo­gom" v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je nare­kovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisate­ljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spreme­nila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: "Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj po­znajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civi­lizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje 'lahkega' je ne­varno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje u­boštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš."

Silvester Čuk