kardinal Joseph Bernardin

* 2 aprila 1928, Columbia, J. Karolina; † 14. novembra 1996, Chicago, Illinois

"Vedno sem imel rad ljudi. Vedno sem skušal ljudi spraviti. Vedno sem skušal biti orodje božje ozdravljajoče ljubezni," je zapisal v tej knjigi in vsi, ki so ga osebno poznali, potrjujejo resničnost teh njegovih besed. Rodil se je 2. aprila 1928 v mestu Kolumbija v ameriški zvezni državi Južna Karolina v družini italijanskih priseljencev. Oče Giuseppe, ki je bil kamnosek, je umrl za rakom, ko je imel Joseph komaj šest let, in mama Maria se je po njegovi smrti zaposlila kot šivilja, da je preživljala njega in štiri leta mlajšo hčerko Elaine. Joseph je po končani gimnaziji hotel študirati medicino. "Postati zdravnik se mi je zdelo plemenito prizadevanje, ki me bo usposobilo za pomoč ljudem in mi hkrati dajalo sredstva za varno življenje." Po prvem letniku medicine se je spoprijateljil z dvema mladima duhovnikoma in ob njiju je začutil, da bo ljudem še veliko lažje pomagal kot duhovnik. Po končanem študiju bogoslovja po raznih zavodih je bil leta 1952 v Kolumbiji posvečen v duhovnika. Štirinajst let je opravljal različne službe v domači škofiji. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Atlanti in z 38 leti je bil tedaj najmlajši katoliški škof v ZDA. Kmalu je bil izvoljen za generalnega tajnika ameriške škofovske konference. Leta 1972 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Cincinnatiju, kjer je ostal skoraj deset let, vmes je bil nekaj let predsednik ameriške škofovske konference. Zaradi svoje odločne in jasne obrambe temeljnih evangeljskih vrednot (spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, svetost zakonske zveze in družine, delo za mir in pravičnost) je užival velik ugled ne le med katoličani. Papež Janez Pavel II. mu je leta 1982 zaupal vodstvo velike nadškofije Chicago in pol leta kasneje ga je imenoval za člana kardinalskega zbora. "Zadnjih štirinajst let je bilo najplodovitejših in najbolj blagoslovljenih v mojem življenju." Med "blagoslove" je kardinal Bernardin štel tudi dvoje hudih preizkušenj, ki sta ga zadeli proti koncu njegovega življenja.

Novembra leta 1993 ga je neki neznan fant (iz medijev je zvedel, da se piše Steven Cook) obtožil, da ga je, ko je bil nadškof v Cincinnatiju, spolno zlorabil. Zavedajoč se popolne nedolžnosti v tej zadevi, je takoj posredoval javnosti izjavo: "Ker nisem videl tožbe in ne vem podrobnosti obdolžitev, vem eno, in kategorično izjavljam: V svojem življenju nisem nikoli nikjer ob nobenem času in na nobenem kraju nikogar zlorabil." Umetno sproženi vihar je divjal več kot tri mesece, dokler se kardinal ni srečal s svojim tožiteljem in sta oba doživela globoko olajšanje ob iskreni spravi. Izkazalo se je, da je fanta, ko se je šolal v kolegiju, res nadlegoval neki duhovnik; pravnik, ki je zadevo vzel v roke, pa mu je svetoval, naj obtoži kardinala Bernardina, ker bo tako prav gotovo dobil visoko odškodnino. Drugi "blagoslov" za kardinala Bernardina pa je bil rak na trebušni slinavki, ki so ga zdravniki odkrili junija leta 1995. Mesec kasneje je bil operiran in potem je "prestal" vso potrebno terapijo. Zdravniku, ki mu je predlagal, da lahko prihaja v bolnišnico neopažen skozi zadnja vrata, je odgovoril: "Najprej sem duhovnik, potem sem bolnik." V času zdravljenja se je imel za "neuradnega kaplana" rakavih bolnikov. Dosledno je živel po svojem škofovskem geslu: "Kakor tisti, ki služijo." Zdravljenje je bilo uspešno in kazalo je, da je rak premagan. Toda po petnajstih mesecih mirovanja se je vrnil in tokrat je napadel jetra. Operacija ni bila mogoča. V zadnjih dveh mesecih življenja je kardinal Joseph Bernardin čutil dolžnost povedati svoja razmišljanja in spoznanja v knjigi Dar miru. Ob koncu svojega življenja je bil miren. Mir je sprejemal kot dar Boga in s to knjigo deli mir z nami. To svojo "duhovno oporoko" je izpisal 1. novembra 1996, le trinajst dni pred svojo smrtjo. Njegova zadnja poteza je bila izpisati naslov knjige in se podpisati (prijateljem) na naslovno stran.

Silvester Čuk