Mila Kačič

* 5. oktober 1912, Sneberje pri Ljubljani, † 3. marec 2000, Ljubljana

Ko so jo leta 1995 izbrali za Slovenko leta, je za marčno Ognjišče (03_1995, stran 44-45) Primožu Krečiču povedala:

- Kaj vas je v teh likih življenjsko najbolj nagovarjalo?

Like sem gradila na osnovi tega, kar sem sama doživljala in videla. Zrasla sem v zelo revnih razmerah. Starša sta se razšla. Mene so dali v rejo. Prišla sem k dobrim ljudem, vendar revnim. Preživela sem to revščino in tudi ponižanje, ki je bilo s tem povezano. To se je vleklo daleč za mano, ljudje so name gledali s predsodki, iz tega poznavanja je raslo tudi moje socialno čutenje, ki sem ga prelila v dramske like.

- Ostali ste pristni in preprosti, daleč od zvezdništva. Prav zato ste bili na odru tako prepričljivi, da vas dramska kritika uvršča med naše največje komike. Kako vam je to uspelo?

To je bilo že vame položeno, je božji dar. Že od malega sem se rada smejala. Zaradi mojega smeha sem imela tudi vedno red manj v vedenju. ^e je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima. Kot igralka ne bi prišla do glavnih liričnih vlog, tam se je vedno gnetlo kandidatov, za komiko pa ni takega drenja. Za to je veliko manj nadarjenih. Poleg tega pa se mora komik tudi malo prenarediti: biti grd, smešen, debel, star. Včasih mi je bilo hudo, ko sem morala vse to početi. Svojevrstni užitek pa je, ko vse to odložiš, potem si misliš, pa saj nisi tak, saj si še kar čeden...

- Svojo globoko žensko dušo ste izrazili v pesniški obliki. Kje so se navdihovale vaše pesmi?

Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja. Imenovati moram Gradnika, zelo rada imam njegovo liriko. Zdelo pa se mi je za malo, da se za ženska čustva zavzema moški, zakaj tega ne napiše ženska? Nobena od takratnih žensk se ni tako lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan. Vse so pisale samo lirično, bolj površinsko. Drugi vzgib je bilo tudi moje delo v gledališču, ki je bilo pretežno povezano s karakternimi vlogami, kjer ljubezen ni imela glavne vloge. Tako nisem imela prilike da bi izrazila svoje žensko čustvovanje, zame je bila ljubezen vedno velik problem. Že prej sem napisala nekaj ljubezenskih pesmi, ki se niso nanašale na nikogar. Ko pa sem spoznala študenta kiparstva Jakoba Savinška, sem začela doživljati najgloblja ljubezenska čustva. V gledališču se nisem mogla izpovedati, zato sem s še večjo vnemo začela pisati pesmi. Pesmi so kar bruhale iz mene.

- V vaših pesmih je močno prisotna tudi materinska ljubezen do sinčka Davida.

Za seboj sem imela polomljen zakon. Vse je bilo narobe, že kot človeka nisva šla skupaj, potem sva hotela to popraviti, pa je prišlo do še večjega poloma. Želja po materinstvu pa je bila zelo globoka. Pisala sem pesmi o otroku, ko sem bila še prepričana, da sploh ne bom mogla zanositi. Zato je bilo razodetje, da sem noseča in da bom imela otroka, nekaj nepopisnega. Je pa tako, ko me doleti velika sreča, se zmeraj privleče tudi nekaj hudega. Vzgajala sem ga z vso ljubeznijo. Bil je priden otrok, ko pa je šel v šolo, se je vse obrnilo na glavo. [e hujša pa je bila njegova predpuberteta in puberteta, v kateri smo se popolnoma razšli. Oče mu je umrl, ko je bil star 12 let, potem se je moj vpliv še zmanjšal. Fant se je vdal alkoholu in končal z rakom na čeljustih. Pred štirimi leti sem ga pokopala. To je vse, kar je ostalo od mojega materinstva. V življenju je treba vse plačati.

- Razumljivo torej, da vaše pesmi govorijo tudi o smrti in umiranju. Kako zdaj gledate na smrt?

Nič se ne bojim smrti, strah pa me je umiranja. Bojim se bolečin, ker nisem noben junak. Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje. Sicer je življenje ena sama martra. Zakaj pa se v življenju trudimo?

- V življenju ste bili obdarovani, znali ste poiskati pot med žarki upanja.

Moje želje so bile vedno v nasprotju z okolico. Bili so dobri ljudje v moji okolici, toda šele tedaj, ko so me sprejeli kot igralko in umetnico, sem prav zaživela. [e polneje pa, ko me je kipar Jakob Savinšek sprejel in ovrednotil v tej moji poklicanosti. Povedal mi je, da imam te in te talente. Zato sem začela takrat najbolj goreti. To so bila moja najbolj ustvarjalna leta - pa tudi njegova. Tedaj sem razumela tisti pregovor, da za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so ponavadi tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum...

- Izbira Mile Kačičeve za Slovenko leta pomeni potrditev tistih vrednot, ki v naši družbi nimajo več tiste teže, vašemu življenju pa so dajale smisel. Kako se počutite v tej vlogi?

Trikrat sem bila nominirana za Prešernovo nagrado. Nisem je dobila. Tam te nagrajuje komisija s strogimi kriterji in merili. Tukaj pa so zame glasovali ljudje, ki jih nikoli nisem videla in jih nikoli ne bom. Poznali so me z ekrana in so brali moje pesmi. Glasovali so brez vsakega pritiska. To je glas ljudi, ki upoštevajo moje delo. Sem, kakršna sem, to ni moja zasluga. Nikoli nisem hotela biti slavna. @elela sem si igrati. To je bil moj največji užitek.

- Za konec bi vas prosili, če nam poveste vašo izkušnjo molitve.

Z Bogom se pogovarjam tako kot se sedaj z vami: s svojimi besedami. Če se mi kaj lepega zgodi, ko grem zvečer v posteljo, se pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, ker je tako dober. To je res iskreno. Povem mu kar mislim, se mu po svoje zahvalim. Saj Bog ne potrebuje časti in hvale. Jezus je bil skromen, on ne rabi himen in vzklikanj. Vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki me posluša, pa če ve, da je zame dobro me usliši, če pa ni, mi pove: "Punca, nikar ga ne lomi, to ni zate!"

Primož Krečič

Zajemi vsak dan

Grd madež na človeku je laž. Stalno je v ustih nevzgojenih. Boljši je tat kakor tisti, ki stalno laže, oba pa bosta dedovala pogubo.

(Sirahova knjiga)
Torek, 23. Julij 2019
Na vrh