Lojze Opeka

* 13. junij 1913, Begunje pri Cerknici; † 6. april 2006, Ramos Mejija (Miramar)

Opeka-Lojze1Našega misijonarja na pokojnega očeta nenehno spominja kapelica Svete Družine v Mestu upanja na Madagaskarju, ki jo je po zaobljubi dal zgraditi tam. Ko so ga partizani junija 1945 gnali s Teharij na morišče pri Hrastniku, je klical na pomoč Sveto Družino, naj mu pomaga, da se reši. Uspelo mu je pobegniti in tedaj se je zaobljubil, da bo - brž ko bo mogoče - v zahvalo postavil na tistem kraju križ. Ko sta z ženo leta 1992 prvikrat obiskala Slovenijo in "poromala" tudi v tiste kraje, posvečene z mučeniško krvjo mladih fantov, sta v bližini videla zapuščeno kapelico. Želela sta jo obnoviti, pa jima ni bilo dano. "Pišimo Petru, mogoče bi pa on postavil kapelico na Madagaskarju in izpolnil najino zaobljubo," je nekega dne predlagala mama. Sin misijonar je bil takoj za to. Ata in mama sta mu poslala potrebni denar za zidavo, Peter pa je poiskal mojstre, ki so zamisel uresničili. Kapelico je poslikal slikar domačin. V njej je upodobil Sveto Družino: v sredini je Jezus, ki tolče kamenje (blizu je kamnolom, kjer si nekdanji smetiščarji služijo kruh), na desni je Marija, ki plete prte, na levi pa sv. Jožef - zidar. Vsak prvi petek pri tej kapelici daruje sveto mašo za svoje starše.

Opeka-Lojze2"Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej," piše Pedro Opeka v svoji knjigi. Otroštvo in mladost sta zaznamovala očetova čudežna rešitev pred kroglami in trpljenje begunske družine, še bolj pa izredna ljubezen staršev in globoka vera. Lojze Opeka, rojen 13. junija 1913 v župniji Begunje pri Cerknici, je sedem let mlajšo Marijo Marolt spoznal v begunskem taborišču Senigallia. "Njegov mirni glas, njegova pripravljenost in sočustvovanje z drugimi izgnanci, kar so izražale njegove modre oči, vse to me je presenetilo. To je odkrivalo pokončnega človeka, zmožnega brezmejnega spoštovanja," je Petru nekoč zaupala mama Marija. "Ko je začel moliti, sem začutila odmev svoje lastne vere. Znašla sva se skupaj, v sozvočju tega trenutka zbranosti. Nemudoma sem razumela, da mu je Bog stal ob strani. Uspelo se mu je rešiti in Bog ni bil tam kar tako." Iz hvaležnosti do Svete Družine za rešitev sta se 3. avgusta 1946 poročila v znanem italijanskem božjepotnem svetišču Loreto. Prva hčerka Bernarda se je rodila v taborišču, z drugim otrokom pod srcem je prve dni leta 1948 odplula proti Argentini. Tam se je na praznik sv. Petra in Pavla rodil sin Peter, misijonar Pedro.

Opeka-Lojze3Njegova življenjska pot, ki je bila hkrati "kalvarija" begunske družine, je lepo opisana v reviji Duhovno življenje (junij 2006), verskem listu argentinskih Slovencev. Mlada družina Opeka je pristala v Buenos Airesu 21. januarja 1948. Ata Lojze je kmalu našel delo kot zidarski mojster, vendar pa zdaj tu, zdaj tam, zato se je morala družina kar trinajstkrat seliti iz kraja v kraj. Kmalu je kupil zemljišče v Miramaru in tam sezidal skromno hiško, v katero se je vselila družina in se tam "pomnožila" z dvema hčerkama. Hudo je bilo, ko je ata ostal brez dela. Po nekaj mesecih je dobil ponudbo za zidavo v okolici Buenos Airesa in kmalu je prišla za njim vsa družina. Pričakovali so petega otroka. Ata Lojze je kupil zemljišče blizu drugih sorodnikov v Ramos Mejiji in začel na njem zidati nov dom, v katerega so se preselili leta 1951. Tukaj so se rodile še tri hčerke. V hiši, kjer je doraslo osem Opekovih otrok, sta starša nazadnje ostala sama: Peter je odšel v zavod, v bogoslovje in na Madagaskar, hčerke so se začele poročati in osamosvajati, prav tako sin Lojze. Ata je tudi po upokojitvi še delal in popravljal doma vse, kar se je pokvarilo. Prve zdravstvene težave je začutil pri petinosemdesetih letih. Pred devetdesetim rojstnim dnevom so ga morali operirati na pljučih. Lepo si je opomogel in za rojstni dan so bili ob njem vsi otroci, tudi Peter je priletel z Madagaskarja. Ata in mamo je obiskal tudi januarja letos v Miramarju, kjer ima družina počitniško hišo, ko je zvedel, da so zdravniki pri atu odkrili raka. Zbolela je tudi mama. Ko so jo odpeljali v bolnišnico, ji je ata rekel: "Ne ti, jaz grem prej!" Ob njegovi smrtni postelji je bila tudi ljubljena žena Marija. Ko je začutil njeno bližino, je rekel: "Molit!" Molče je skušal z roko blagosloviti sobo in domače ter rekel: "Mama, bodi korajžna!" To so bile njegove zadnje besede. 6. aprila 2006 so se iztekle ure njegovega življenja na zemlji, zanj se je začelo Življenje z veliko začetnico.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh