Dietrich Bonhoeffer

* 4. februar 1906, Breslau; † 9. april 1945, taborišče Flossenbürg

Bonhoeffer1"Konec je zame začetek življenja"

Njegovo življenje, ki se je s tako trdnim pričevanjem vere in za­upanja v Boga nasilno pretrgalo na vešalih v koncentracijskem ta­borišču Flossenburg, se je pričelo 4. februarja 1906 v mestu Bre­slau/Wroclaw v tedanji nemški Šleziji. Na svet je prišel kot šesti otrok skupaj s sestro dvojčico Sabino. Njegov oče Karl je bil rav­natelj psihiatrične bolnišnice in profesor na univerzi, mati Paula von Hase pa je bila učiteljica. Leta 1912 se je družina preselila v Berlin, kjer je oče postal predstojnik katedre za psihiatrijo in nevrologijo. Med prvo svetovno vojno je padel na fronti najsta­rajši sin Walter in njegovo Sveto pismo so starši podarili Dietri­chu za birmo. Ta dragocena knjiga ga je spremljala vse življenje. Uporabljal jo je za osebno razmišljanje pa tudi za bogoslužna op­ravila, ki jih je vodil kot protestantski pastor. Po zgledu svo­jega deda po materini strani se je namreč odločil za študij teo­logije, ki ga je končal pri enaindvajsetih letih z doktoratom.

S svojo doktorsko disertacijo Sanctorum Communio (Občestvo svetnikov) je vzbudil pozornost v teoloških krogih. Nekaj časa je deloval kot vikar v Barceloni, bil je tudi v Angliji, potem pa se je vrnil v Berlin za asistenta na univerzi. Leta 1930 je dobil štipendijo za enoletno študijsko izpopolnjevanje v New Yorku.

Bonhoeffer2Po vrnitvi v Berlin je postal pastor in duhovniško službo je vršil kot študentski kaplan in katehet, ko je mlade pripravljal na bir­mo. Ko je 30. januarja 1933 v Nemčiji prišel na oblast Hitler, je Bonhoeffer v radijskem govoru opozarjal, kako lahko "Fuhrer" (vod­ja - to je bil Hitlerjev naziv) postane "Verfuhrer" (zvodnik), če nima nad seboj nobenega nadzora. Takrat je izrekel znamenite be­sede: "Kristjani v Nemčiji stojijo pred strašno izbiro: ali svojemu narodu želijo poraz, da bi civilizacija mogla preživeti, ali pa hočejo zmago svojega naroda in s tem uničenje civilizacije." Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozorajala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. V okviru te Cerkve je Bonhoeffer v kraju Finkenwalde ob Baltskem morju vodil semenišče za pridigarje. Dan so pričenjali s polurnim jutranjim premišljevanjem na podlagi Svetega pisma in iz njega iz­brali vsak dan en stavek-vodilo. Septembra 1937, ko so bili fant­je na počitnicah, je semenišče zasedel gestapo in ga zaprl. Že leto prej so Bonhoefferju prepovedali predavati na univerzi, od januarja 1938 ni smel prihajati v Berlin, od marca 1941 pa ni več smel javno nastopati ne z govorjeno ne s pisano besedo. Takrat je bil v tesnih stikih z nemškim protinacističnim gibanjem, vključen je bil tudi v protiobveščevalno službo admirala Canarisa.

Bonhoeffer3V svoji knjigi Etika, ki je izšla šele po njegovi smrti (1949), je zagovarjal načelo, da ima krščanska vera pomembno vlogo na vseh področjih (delo, vzgoja, uprava) in da je Cerkev odgovorna tudi za javno življenje. 5. aprila 1943 so ga aretirali in odpeljali v vojaški zapor Tegel v Berlinu. Od tam je pisal številna pisma svojim staršem, zaročenki Mariji von Wedemayer, ki je bila osem­najst let mlajša od njega, in prijateljem. Ta pisma razodevajo njegov notranji mir, ki je izviral iz povezanosti z Bogom. 20. ju­lija 1944 je spodletel atentat na Hitlerja in 12. septembra je gestapo odkril formaine dokaze o Bonhoefferjevem sodelovanju pri načrtovanju atentata. "Če vidim, da nor voznik usmeri avtomobil v skupino nedolžnih ljudi ob cesti, kot kristjan ne morem križem rok čakati, da pride do nesreče. Moram skušati iztrgati krmilo iz rok tega voznika." Kmalu zatem je bil prepeljan v gestapovske za­pore. Ko so se z vzhoda že oglašali sovjetski tanki in so zavezni­ška letala naznanja bližajoči se padec tretjega rajha in konec vojne, je bil 39-letni Dietrich Bonhoeffer s štirimi drugimi tova­riši usmrčen. Kot žrtve nacizma so bili ubiti še trije ožji člani družine: brat Klaus in dva svaka.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4, str. 81.

Zajemi vsak dan

O, dolga, dolga za menoj je pot … / Nevidna božja roka, ki vodila / korak je moj nenehno in povsod, / me z upanjem ljubeče je pojila.

(Ljubka Šorli)
Ponedeljek, 17. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh