France Špelič

* 24. septembra 1927, Šmaver v Suhi krajini; † 10. april 2012, Bizeljsko

Glasnik Marijinega sporočila: živite evangelij, ostanite zvesti svojim obljubam.

Pokojni oče (tako so mu kot duhovniku pravili vsi) France Špelič se je rodil 24. septembra 1927 v naselju Šmaver v Suhi krajini v revni, verni družini. Imel je težko otroštvo in mladost. Še ne petnajstleten je maja 1942 odšel k partizanom, v katerih je videl junake. »V tem času so bili postavljeni temelji moje nevere, čeprav je takrat name še močno vplival brat Janez.« On ga je varoval, da ni nikoli ubijal. »V drugi polovici leta 1944 sem bil sprejet v komunistično partijo in potem sem bil njen vedno zvestejši član.« Junija 1946 se je civilno poročil z vdovo Sido, ki mu je rodila dve hčerki. Spomladi 1949 je odšel v miličniško oficirsko šolo in leta 1951 je nastopil službo. »Samo Bogu in njegovemu usmiljenju lahko pripišem, da sem se poleti 1952 odločil, da grem v civilno službo.« Sprejel je službo učitelja z občutno nižjo plačo. Leta 1954 mu je prišlo v roke Sveto pismo, ki ga je željno prebiral. Na partijskih sestankih je povečini molčal. V srcu je bil že veren, vendar je sprejemal Boga kot sodnika, ne pa kot Očeta, ki ljubi svojega izgubljenega sina, če se ta vrne. Potem je spet prišla kriza: Bog ga je opozoril, da ni ne mrzel ne vroč in da dvema gospodoma ne more služiti. Vodstvu partije je poslal šest strani obsegajoče pismo, v katerem je navedel razloge svojega izstopa. Sledila so nenehna zasliševanja, mučenja in zapostavljanja. Ostal je trden. Pri ljudeh je še vedno veljal za trdega komunista, zato ga tudi verniki niso sprejemali, kar ga je zelo bolelo.

V akademskem letu 1969/70 se je s pristankom svoje žene vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Ko je žena zbolela za multiplo sklerozo, sta sklenila cerkveni zakon, in stregel ji je vse do njene smrti 24. decembra 1992. Že osem let poprej, 24. decembra 1984, ga je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v stalnega diakona. Po ženini smrti so se uresničile tudi njegove sanje, da postane duhovnik. Zakrament mašništva je prejel 21. novembra 1993 v Bohinjski Bistrici.

Njegovo življenje in kasnejše duhovniško delovanje je tesno povezano z Madjugorjem in Kureščkom. V Medjugorje je šel prvič leta 1987 kot turist, naslednje leto pa ga je tam 'ujela' Marija. V naslednjih letih se mu je tam Marija večkrat prikazovala. 8. decembra 1989 mu je Gospa rekla: »Sin moj, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Marijino srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete. Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju.« Marijini častilci so brž spoznali, da je ta kraj Kurešček. Na razvalinah Kureščka je imel France Špelič 10. februarja 1990 videnje, med katerim mu je Marija rekla: »Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev.

Tukaj se srečujete z mojim in Sinovim srcem. To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vsi veri zatekel v moje in Sinovo srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.« Zadnje srečanje "na viden in slišen način" s Kraljico miru na Kureščku je imel 8. decembra 1999. Imel je tudi znamenja Jezusovih ran, vendar ni maral o tem govoriti. »Sem proti senzacijam.« Kot duhovnik je živel v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, nazadnje pa na Boštu v župniji Bizeljsko (na Bizeljskem je pokopan). Obiskovali so ga številni ljudje z vseh koncev Slovenije in tudi iz mnogih evropskih držav. Bil je velik služabnik Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. »Nemalo jih je reklo, da so bili po dobro opravljeni spovedi sto kilogramov lažji.« Pisatelj Alojz Rebula je imel 6. februarja 1997 z njim dolg pogovor (objavljen je v dopolnjeni izdaji knjige Vrnil se bom k Očetu, 1998).

Na koncu mu je zastavil vprašanje, kaj bi svetoval današnjemu slovenskemu kristjanu, in oče France Špelič je odgovoril: »Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.«

ČUK, Silvester. France Špelič. (Pričevanje). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str 16-17