Primo Mazzolari

* 13. januarja 1890; Cremona, † 12. aprila 1959, Bozzolo

"Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali."

"Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni," je zapisal v svoji knjigi Pisma upanja. To je bilo njegovo življenjsko vodilo. Izšel je iz revne najemniške družine v kraju Boschetto pri mestu Cremona, kjer se je rodil 13. januarja 1890; imel je brata Peppina (ta je med prvo svetovno vojno padel na Sabotinu) ter tri sestre, ki jim je bilo ime Colombina, Pierina in Giuseppina. Leta 1899 se je družina preselila Verolanuova, kjer je Primo ostal samo eno leto, kajti pri desetih letih je sledil notranjemu klicu in vstopil v semenišče v Cremoni, kjer je končal srednjo šolo in študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel v Verolanuovi, kjer so živeli njegovi domači; kraj je spadal pod škofijo Brescia, zato ga je posvetil tamkajšnji škof Giacomo Gaggia, ki mu je prerokoval, da bo njegovo življenje posejano s križi. To se je kmalu začelo uresničevati. Največji križ je bilo nerazumevanje višjih cerkvenih predstojnikov (rimskega Svetega oficija, sedanje Kongregacije za verski nauk) zaradi daljnovidnih idej, s katerimi je prehiteval čas. Zvedeli smo že, kaj je o njem dejal papež Pavel VI. Njegov naslednik Janez Pavel I. ga je ocenil takole: "Don Primo je bil pošten mož, pravi kristjan, ki je iskreno in goreče hodil z Bogom. Bil je pastir, ki je poznal trpljenje ljudi in je videl daleč. Njegov časopis je bil zastava ubogih, čista zastava, eno samo srce, razum in evangeljska zavzetost."

Po novi maši je nastopil službo kaplana v župniji Spinadesco pri Cremoni, kjer je ostal približno eno leto, nato so ga poslali v rojstno župnijo Boschetto, a že čez nekaj mesecev je bil imenovan za profesorja filozofije v semenišču. To nalogo je opravljal do leta 1915, ko je Italija vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante. Prijavil se je kot prostovoljec in služil kot sanitejec po raznih vojaških bolnišnicah, nazadnje kot vojaški kaplan. Po koncu vojne je prosil svojega škofa, naj ga ne pošilja nazaj v semenišče kot profesorja, kajti srce ga je vleklo na duhovniško delo med ljudi. Nekaj mesecev je upravljal župnijo Bozzolo, potem pa je deset let deloval v župniji Cicognara, kjer je vel duh proticerkvenega socializma. Mladi župnik je iskal novih poti do ljudi, ki so se od Cerkve oddaljili. Skušal je ovrednotiti ustaljene običaje, kot praznik žita in grozdja, v zimskih večerih je prirejal razne tečaje, ustanovil je župnijsko knjižnico. Ko je leta 1922 prišel na oblast Mussolini s svojimi fašisti, je to označil za "vračanje novega poganstva". Fašisti so ga vzeli na piko in ga hoteli spraviti s poti. 1. avgusta 1931 so ga ponoči poklicali k oknu župnišča in streljali nanj, a ga na srečo niso zadeli. Devet mesecev se je moral skrivati pred njimi. Leta 1932 ga je škof poslal v župnijo Bozzolo, kjer je ostal vse do svoje smrti. Župljanom se je predstavil s knjižico Moj župnik, v kateri je razkril svoj pogled na delo med njimi in zanje. Tukaj je veliko pisal. V svojih spisih je skušal prikazati Cerkev kot občestvo ljudi, ki se morajo nenehno boriti s svojimi slabostmi in napakami, in ne kot "popolno družbo", kar mnogim ni šlo v račun, zato so bile nekatere njegove knjige prepovedane. Don Primo tudi ni smel hoditi pridigovat po drugih župnijah. Vse te omejitve so ga seveda zelo prizadele, vendar je ostal "svoboden človek", trdno stoječ na tleh evangelija, in nikoli ni podvomil v svoje duhovniško poslanstvo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 5, str. 18.