papež Benedikt: ob izidu knjige Luč sveta

"Zavest o ogroženosti in propadanju moralne zgradbe naše družbe naj nam bo poziv k očiščenju."

V začetku februarja smo dobili slovenski prevod knjige Luč sveta (založba Družina Ljubljana, strani 226, cena vez. 22 €), ki so jo v Vatikanu predstavili 23. novembra 2010. Knjiga s podnaslovom Papež, Cerkev in znamenja časa prinaša pogovore, ki jih je imel nemški časnikar in pisatelj Peter Seewald zadnji teden lanskega julija (vsak dan eno uro) s papežem Benediktom XVI. v Castelgandolfu. Njegovi knjigi pogovorov s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem, Sol zemlje (1998) ter Bog in svet (2003) sta prevedeni v številne jezike in sta svetovni uspešnici. Isto velja tudi za to knjigo pogovorov s papežem. Knjiga ima tri dele: Znamenja časa, Papeževanje, Kam gremo? ter Dodatek s pomembnimi besedili Benedikta XVI. in s pregledom papeževega življenja in dela. "Pri Benediktu XVI. ni treba nikomur trepetati," pove Seewald na koncu svojega Predgovora. "Ko mu prisluhneš in sediš poleg njega, tedaj začutiš natančnost njegovega mišljenja in upanja, ki izhaja iz vere. Tedaj prav posebej zasije tista luč sveta, obličje Jezusa Kristusa, ki hoče srečati vsakega človeka in nikogar ne izključuje."

Pogovor sta začela s tem, kako je 19. aprila 2005 sprejel izvolitev za papeža že drugi dan konklava. "Dejansko sem pričakoval, da bom končno imel mir in spokojnost. Zame je bil pravi šok, kakor vsi vedo, ko sem se na lepem znašel pred to silno nalogo. Odgovornost je v resnici neznanska ... Bil sem povsem prepričan, da ta služba ni moje poslanstvo. Tedaj sem si mogel samo reči in si dopovedovati: Božja volja je očitno drugačna, in zame se začenja nekaj povsem drugega, novega. Bog bo z menoj ... Že v trenutku, ko me je to (izvolitev) zadelo, sem mogel preprosto reči Gospodu samo tole: 'Kaj mi delaš? Zdaj si ti odgovoren. Ti me moraš voditi. Jaz tega ne morem. Če si me hotel, potem mi moraš tudi pomagati." Ko je po izvolitvi pozdravil množico na Trgu sv. Petra, je dejal: "Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." V knjigi zvemo, da je vesel pisem, s katerimi mu verniki z vseh koncev sveta zagotavljajo: "Molimo zate, ne boj se, radi te imamo." Na vprašanje, kako moli on sam, je odgovoril: "Tudi papež je preprost berač pred Bogom - še bolj kakor vsi drugi ljudje." Vedno je poudarjal, kako zelo ceni in spoštuje papeža Janeza Pavla II., s katerim je bil kot najožji sodelavec "v globokem notranjem soglasju", vendar se ni obremenjeval s tem, da je po značaju in darovih povsem drugačen kot on. "Preprosto sem si rekel: Sem, kdor sem. Ne poskušam biti nekdo drug. Dam, kar morem dati. Česar pa ne morem, tega tudi ne poskušam dati. Ne poskušam iz sebe narediti nečesa, kar nisem." Zelo je bil presenečen in vesel, da je našel tako neposreden stik z mladimi na dveh svetovnih dnevih mladih, najprej v Kölnu leta 2005, zatem pa še v Sydneyu leta 2008. "Povsem preprosto nas je prevzemalo skupno veselje vere." Govoril je tudi o svojih apostolskih potovanjih, ki se jih je nabralo že okoli dvajset.

Marca 2009 je obiskal revni afriški državi Kamerun in Angolo, da bi jima prinesel sporočilo upanja in sprave. Ves svetovni tisk pa je o tem potovanju "znal sporočiti" samo papeževo izjavo, da problema AIDS-a "ni mogoče obvladati z razdeljevanjem zaščitnih sredstev" (kondomov). Ob predstavitvi knjige je Seewald dejal, da je izrecno osredotočenje časnikarjev na vprašanje kondoma "smešno", pozabili so na vprašanje spremembe sveta, ki jo predlaga papež.

Krvaveča papeževa rana je zločin pedofilije v Cerkvi, katerega je že nekajkrat obžaloval in žrtve prosil odpuščanja. "Posebno težek greh je, če človek, ki bi v resnici moral pomagati ljudem, da najdejo pot k Bogu, človek, kateremu je zaupan otrok, mladostnik, da bi našel Gospoda, namesto tega svojega varovanca zlorabi in odvrača od Gospoda. S tem vera kot taka postane neverodostojna. Cerkev se ne more več verodostojno predstavljati kot Gospodova glasnica." Na vprašanje, če je ob odkritju teh umazanij pomislil na odstop, je odgovoril: "Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Odstopiti moreš v mirnem trenutku ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori nekdo drug."

Nista mogla obiti vprašanja križa, ki bi ga marsikje v (ne)krščanski Evropi radi pregnali z javnih mest. "Tu je treba najprej vprašati, zakaj se mora križ pregnati. Če bi križ vseboval sporočilo, ki bi bilo za druge nerazumljivo ali nevzdržno, bi bilo to res vredno premisleka. Toda križ pomeni, da sam Bog trpi, da nas ima v svojem trpljenju rad, da nas ljubi. To je trditev, ki ne žali nikogar." Velike upe polaga v duhovno prenovo Cerkve, da bo ljudem in narodom še svetlejša "luč sveta". "Cerkev je za ljudi vidna v marsičem, v dobrodelnosti, v misijonski dejavnosti. Toda Cerkev kot Cerkev najbolj doživljamo v bogoslužju. In tako je tudi prav. Končno je smisel Cerkve v tem, da nas vodi k Bogu in omogoča Bogu, da prihaja na svet."

(pričevanje 03_2011)