kardinal Ratzinger: ob izidu knjige Sol zemlje

KARDINAL JOSEPH RATZINGER Velikonočni otrok

Proti koncu leta 1996 je v Nemčiji vzbudila veliko zanimanje knjiga "Sol zemlje", napisana v obliki pogovora med časnikarjem Petrom Seewaldom in kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je od leta 1981 prefekt rimske kongregacije za nauk vere. Založba Družina je pred nedavnim izdala slovenski prevod (Ljubljana 1998, 317 strani). Knjiga ima daljši uvod in tri poglavja (O osebi, Problemi katoliške Cerkve, Na pragu novega časa). Prisluhnimo kardinalovim spominom na mladost.

"Docela trdno sem prepričan, da nas Bog res vidi in da nam pušča svobodo - in nas kljub temu vodi," pravi na začetku teh spominov. Joseph Ratzinger izhaja iz katoliške Bavarske, iz zelo verne družine. Rodil se je 16. aprila 1927 v kraju Marktl, na veliko soboto proti jutru. "To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in moj lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil že štiri ure po rojstvu med obredi velike sobote, ki so jih takrat obhajali dopoldne. "Zdaj je fant že tukaj, sta rekla starša, potem naj bo seveda v tej liturgični uri, ki je čisto prava krstna ura Cerkve, tudi krščen." Starši so se poročili pozno. Oče Jožef je bil orožnik, mati Marija pa gospodinja. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno razmišljujočega verskega prepričanja, vse mu je bilo zgodaj jasno in imel je zmeraj presenetljivo pravilno sodbo."

Domača vzgoja je bila stroga. "Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali. Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo. Bila sta to dva zelo različna temperamenta, ki sta se prav zaradi svoje različnosti zelo dobro dopolnjevala. Bilo je strogo, to moram reči, a bilo je tu vendarle veliko topline in prisrčnosti in veselja, kar se je pomnožilo s tem, da smo se igrali skupaj in tudi starši so sodelovali." Pomembno vlogo je imela v njihovi družini glasba, "ki ima tudi povezovalno moč".

Še bolj pa je družino Ratzinger (Joseph je imel še starejšega brata in sestro) povezovala globoka vera."Oče je bil zelo veren mož. V nedeljo je šel ob šestih k maši, potem ob devetih h glavni službi božji in popoldne še enkrat. Materina vernost je bila zelo topla in prisrčna. V tej točki sta si bila na svoj različni način oba spet edina, vernost je bila čisto v središču in sestavni del življenja. Že s skupno molitvijo. Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k božji službi." Prav bogoslužje je malega Josepha najbolj očaralo in ves srečen je bil, ko so mu starši že v drugem razredu šole kupili misal. "Potem so za nas seveda bili nekaj očarljivega liturgični prazniki, z glasbo in vsem, kar je bilo tu okrasja in podob." Vse tri otroke so starši dali v šole. Joseph je nekaj časa hodil v šolo od doma, potem pa so tudi njega dali v zavod, da se "nauči socialnosti in reda". Vedno bolj je v njem zorela misel na duhovniški poklic. "Občutek, da ima Bog z vsakim človekom, tudi z mano, neke načrte, je zgodaj postal jasen v meni; da je z mano neka božja zamisel; polagoma mi je postalo jasno, da ima to, kar Bog načrtuje z mano, opraviti z duhovništvom."

(pričevanje 04_1998)