Tomaš Špidlik in knjiga Z obema polovicama pljuč

"Vprašaj se: kaj mi hoče Bog povedati s tem?"

Nedaleč od rimske bazilike Marije Velike (Snežne) je hiša, ki se imenuje Centro Aletti. V njej živi mednarodna skupnost Bogu posve­čenih ljudi in tam je tudi sedež zelo žive založbe Lipa. Ime nosi po slovenskem narodnem drevesu, kajti "poglavar" te hiše je Slove­nec - p. Marko Ivan Rupnik, o katerem zadnje čase veliko beremo in slišimo. Njen "dobri duh" pa je pater Tomaš Špidlik, globok pozna­valec duhovnosti krščanskega Vzhoda pa tudi Zahoda. O tem je dolga leta predaval in tudi veliko pisal. Nekaj njegovih knjig je preve­denih v slovenščino. Ob osemdesetletnici njegovega rojstva (17. decembra) je izšla knjiga Z obema polovicama pljuč, kjer je 43 strani dolg pogovor s slavljencem.

"Ko se pater Špidlik ozira nazaj, v pretekla leta, govori o bož­ji previdnosti, ki je vse modro vodila," piše v uvodu te knjige p. Marko Rupnik. "In božja previdnost pomeni predvsem način, kako zna Bog v svoji ljubezni človeka doseči in ga odrešiti. Previdnost je božja pozornost, s katero nam Gospod pripravlja srečanja s pravimi ljudmi ob pravem trenutku, ko nas postavi na pravo mesto." Ko pa­ter Špidlik v knjigi pripoveduje o svojem otroštvu, poudarja prav to, kako ga je vedno vodila najmodrejša božja previdnost. Njeni prvi "glasniki" so bili starši, katerim se je rodil 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar, ki ga je zelo mučil revmatizem, zato je znal biti "težek", toda mati ga je čudo­vito prenašala. Iz božjih rok je sprejemala težo posameznega dne in bila vsak večer zanj Bogu hvaležna. Njihovo življenje je bilo trdo in Tomaš, ki je imel dve starejši sestri, se je že v otroških letih preživljal tako, da je pri učenju pomagal drugim otrokom.

Ko je bil nekoč ves potrt, ker ga za njegovo delo niso primerno plačali, mu je mati rekla: "Ni prav, da tako ravnajo z dečkom, ven­dar pa se moraš ob tem zamisliti in se vprašati, kaj ti je hotel Bog s tem povedati." Pater pripominja: "To je najlepši način gleda­nja vsakdanjih stvari v nadnaravni luči, v kar sem se kasneje po­glabljal pri svojem bogoslovnem študiju."

K jezuitom je odšel v težkih časih prvih let druge svetovne voj­ne. Srednjo šolo in študij filozofije je končal na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V Češkoslovaški so zavladali komunisti, zato se ni mogel vrniti v domovino, temveč je odšel v Rim. Tam je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregori­janski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krš­čanskega Vzhoda. O tej duhovnosti ni toliko govoril, ampak jo je predvsem živel. Ostal je preprost božji otrok. Zaradi svoje globoke vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost vedno vedrega duha in iskrivo šaljiv tudi na svoj račun. Dolga leta je bil duhov­ni voditelj gojencev češkega papeškega zavoda v Rimu, spovednik in duhovni voditelj številnim ljudem, ki so zahrepeneli po jasnini tistega sveta, v katerem živi on. S svojimi sodelavci je bil več­krat pri papežu Janezu Pavlu II., ki ga je povabil, da je v pred­postnem času leta 1995 prišel v Vatikan in je zanj in njegove naj­ožje sodelavce vodil teden dni trajajoče duhovne vaje (besedilo teh duhovnih vaj smo dobili v slovenskem prevodu leta 1996 v knji­gi Pot Duha).

V knjigi, omenjeni v uvodu tega zapisa, najdemo na dvanajstih straneh v drobnem tisku bibliografijo (seznam spisov) p. Tomaša Špidlika. V češčini, materinem jeziku, je izšlo 27 njegovih knjig, nekaj jih je napisal tudi v drugih jezikih, predvsem v italijanš­čini in latinščini. Njegova dela pa so prevedena v številne evrop­ske jezike. V slovenščini imamo doslej osem njegovih knjig: Pot Duha, Moliti v srcu, Poznaš Kristusa?, Osnove krščanske duhovno­sti, Ali poznaš Duha?, Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, Ali poznaš Očeta?, Umetnost očiščevanja srca.

(pričevanje 02_2002)