Tomaš Špidlik na koncu svoje zemeljske poti

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam."

To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl 16. aprila 2010 v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, ki je "slovenski", saj ga je dolga leta vodil p. Marko Rupnik, zdaj pa je njegov predstojnik p. Milan Žust, potem po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

Papež je v svoji homiliji na kratko opisal življenjsko pot kardinala Špidlíka, na kateri so bile številne in zelo visoke ovire, ki pa jih je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in častitljivim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

Rodil se je 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar in zaradi revmatizma, ki ga je mučil, je morala mati biti zelo potrpežljiva. Imeli so tudi nekaj malega zemlje. Mati ga je nekoč poslala v cerkev po blagoslovljeno vodo, da bi pokropila njive. Pa je dečka obšla misel: "Ali ne bi morda lahko prišel duhovnik in blagoslovil studenec, pa bi imeli zmerom blagoslovljeno vodo?" To domislico je v zrelih letih pospremil z modrostjo: "Srce je studenec, ki mora biti blagoslovljen." V dijaških letih je veliko kolesaril, tudi do 150 kilometrov na dan! Hotel se je posvetiti študiju književnosti in latinščine na univerzi v Brnu. Leta 1939 je bil med študenti, ki so jih zajeli nemški okupatorji, večino so odgnali v koncentracijska taborišča, njega so izpustili, ker še ni dopolnil dvajset let. Poiskal je službo, a kmalu je vstopil v jezuitski noviciat. "Rekel sem, da sem zamenjal delo." Po končanem noviciatu je med vojno študiral filozofijo na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V domovino ni mogel iti, ker so tam zavladali komunisti, predstojniki so ga poslali v Rim. Rad se je pošalil, da nikoli ne bi postal jezuit, če Češkoslovaške ne bi zasedli nacisti, pa tudi v Rimu ne bi ostal, če ne bi v domovini zavladali komunisti, ki so divje preganjali Cerkev. Vedno je imel velik smisel za humor. Dejal je: "Mislim, da je humor najboljše zdravilo zoper krive vere in zoper fanatizem vsake vrste. Ko se šalimo, se zavedamo lastnih slabosti in imamo sočutje s slabostmi drugih." V Rimu je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregorijanski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krščanskega Vzhoda. "Od vzhodnega krščanstva je sprejel spoznavoslovni princip, kjer je temelj spoznavanja ljubezen (agape), zato princip odnosov," je o njegovem delu dejal p. Marko Rupnik. "To pomeni, da človeka spoznam, ko sem z njim v ljubečem odnosu. Prav tako bom spoznal Boga, če se mu bom zaupal in ljubeče izročil. Podobno bom spoznal Cerkev, narod, kulturo..." To duhovnost je tudi sam živel. V zaupanju v božjo previdnost je bil vedno vedrega duha. Mnogi so ga izbrali za duhovnega voditelja in spovednika. Ko je leta 1991 v Rimu, nedaleč od bazilike Marije Snežne, zaživel jezuitski Center Aletti, ki naj bi spodbujal dialog med raznimi narodi in kulturami, so njegovo vodstvo poverili p. Marku Rupniku. "Dobri duh" te hiše je bil p. Tomáš Špidlík. Center je blagoslovil papež Janez Pavel II. 12. decembra 1993. Tam je tudi sedež založbe Lipa, za katero je p. Špidlík napisal več knjig in mnoge od njih so prevedene v slovenščino. Prva od teh je Pot Duha (1996), besedilo duhovnih vaj, ki jih je imel p. Špidlík za papeža Janeza Pavla II. in njegovo "družino" v Vatikanu na začetku posta leta 1995. Pred nastopom te odgovorne naloge se je pošalil: "Ni me prav nič strah dajati duhovne vaje svetemu očetu, ker on ne more izgubiti vere." Leta 2003 ga je prvi slovanski papež poklical v zbor kardinalov, svojih najožjih sodelavcev. Njegovo kardinalsko geslo "z vsem srcem" je vzeto iz svetopisemskega poročila, da naj izvoljeno ljudstvo ljubi svojega Boga "z vsem srcem", je pa tudi podoba njegove duhovne širine. Decembra lani je dopolnil devetdeset let življenja. "Njegov duh je bil svež in mladosten," je dejal v svojem nagovoru papež Benedikt XVI. "Mar je to kaj drugega kot prijateljstvo z vstalim Gospodom?"

(pričevanje 06_2010)