Vittorio Messori

"Umrl je, da nam pokaže prazen grob"

Vittorio Messori je zagledal luč sveta v italijanski pokrajini Emilia- Romagna, ki velja za najbolj "rdečo" in je njeno prebivalstvo močno odtujeno veri in Cerkvi. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni. V njihovem domu se o veri ni govorilo, razen tedaj, če so udrihali čez Cerkev in duhovnike. Leta 1945 se je družina preselila v Torino, kjer je Vittorio nabiral znanje od prvega razreda osnovne šole do doktorata na univerzi leta 1965. Ko je pripravljal svojo doktorsko tezo, je "za neko obrobno raziskovanje" kupil knjigo Misli, v kateri francoski filozof in matematik Blaise Pascal govori tudi o Kristusu. Pascal mu je "potisnil v roke evangelij". "Bral sem ga in na tistih straneh sem našel prave odgovore na vsa svoja vprašanja, In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, Kristusa iskal. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo." Začela je nastajati knjiga o Njem. Pri pisanju je uporabil svoje časnikarske izkušnje. " Dejal sem si: najboljša pot bo anketa, da izprašam čim večje število ljudi, ki so se soočali z vprašanji glede te izredne osebnosti... Prišel sem do zaključka, da je od vseh 'domnev' o Jezusu najbolj razumna domneva vere: On je naš Odrešenik, tisti, ki je spravil svet s seboj in z Bogom." Ko je pisal to svojo prvo knjigo, je delal kot poročevalec torinskega časnika Stampa Sera, večerni izdaji dnevnika La Stampa ter tednika Tuttolibri. Messorija so vprašali, kakšen odgovor bi, po njegovem, prejel Kristus od današnjih kristjanov, če bi jim zastavil isto vprašanje, kot ga je zastavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Odgovoril je: "Ko sem pisal svojo knjigo o Kristusu, sem imel pred očmi predvsem tiste, ki ne verujejo. Katoličani, sem si dejal, vse te stvari že poznajo, ker so jih slišali pri verouku ali drugje. Toda na svoje veliko presenečenje sem odkril, da povprečen katoličan, tudi tak, ki redno hodi v cerkev, ne pozna niti najbolj osnovnih stvari o Kristusu, o evangeliju... Zato bi bili odgovori bržkone porazni. Moram pa pristaviti, da krščanstvo ni samo znanje, temveč je tudi pričevanje." Knjigo o Jezusu v Italiji še vedno ponatiskujejo in presegla je naklado milijon izvodov. Po prevodih v razne jezike je na tretjem mestu: za Guareschijevim Don Camillom in Imenom rože Umberta Eca. Med njenimi prvimi bralci je bil tedanji krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki je imel leta 1976 duhovne vaje v Vatikanu. Poljske oblasti niso dovolile, da bi prevod izdali v knjigi, so ga objavljali v tedniku krakovske nadškofije.

Jeseni leta 1978 se je Vittorio Messori preselil v Milan, ker ga je direktor tednika Famiglia cristiana povabil k sodelovanju pri novem mesečniku "Jesus", katerega prva številka je izšla januarja 1979 in za katerega Messori še vedno zvesto piše. Leta 1982 je izšla njegova druga knjiga Izziv smrti. Veliko negodovanja in protestov "modernih" teologov je vzbudila njegova knjiga Poročilo o veri, ki je nastala poleti 1984 kot sad njegovih pogovorov s kardinalom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., v katerih je izrekel jasne sodbe o raznih "stranpoteh" v teologiji. Poleti 1990 se je Messori preselil v Desenzano ob Gardskem jezeru, rojstni kraj sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink. V tem mirnem kraju se posveča študiju in pisanju. Vse, kar napiše, trdno preveri. To mu omogoča bogata knjižnica s področja verskih znanosti (nad 20.000 knjig, ki jih je iz dneva v dan več).

Doslej je izšlo izpod njegovega peresa 21 knjig, med katerimi je najbolj znana Prestopiti prag upanja, ki je izšla oktobra 1993 istočasno v okoli petdesetih jezikih. V njej so zapisani njegovi televizijski pogovori s papežem Janezom Pavlom II. ob petnajstletnici njegove papeške službe. "Imel sem edinstveno priložnost: da lahko samega papeža vprašam o tem, kar je srce mojega raziskovanja: o Bogu, o Kristusu, o Cerkvi, o možnosti verovanja, o odnosu do drugih verstev, o prihodnosti evangelija." Denar od avtorskih pravic je papež obrnil v dobrodelne namene, predvsem za šole v nekdanji Jugoslaviji.

(pričevanje 11_2006)