Francois x. Nguyen van Thuan

* 17. aprila 1928 Huế, † 16. septembra 2002, Rim

Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svo­jem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnam­ske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. "Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine... Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila..."

Od nje se je naučil tako ravnati tudi on. Ob tako plemeniti mate­ri se je zlahka odločil za duhovniški poklic, na katerega se je pripravljal v domači škofiji. Kot mlad duhovnik je bil poslan na študij v Rim, da bi se čim bolje pripravil na svoje apostolsko po­slanstvo v domovini. Ta se je leta 1954 otresla francoskega kolo­nialnega jarma in bila tedaj razdeljena na Severni (komunistični) in Južni Vietnam (ki so ga podpirale ZDA). Na začetku šestdesetih let so južnovietnamski komunisti (vietkongovci) od podpori Sever­nega Vietnama, Kitajske in Sovjetske zveze sprožili "osvobodilno vojno", ki se je končala s porazom in umikom Američanov. Leta 1976 je bila razglašena združena socialitična republika Vietnam. Nadškof Van Thuam pripoveduje, da je leta 1957, ko je študiral v Rimu, romal v Lurd. Pred votlino je premišljeval o tem, kar je Brezma­dežna napovedala Bernardki: "Na tem svetu ti ne obljubljam veselja in tolažbe, ampak preizkušnje in bridkosti." Imel je vtis, da je to sporočilo namenjeno tudi njemu. Ko se je vrnil v Vietnam, je bil profesor, ravnatelj semenišča in nazadnje škof v mestu Nhatrang. Njegovo delo je bilo kronano z uspehom. Toda vsako leto se je (v mislih) vračal v Lurd in se spraševal: "Morebiti pa besede, name­njene Bernardki, niso zame?" Leta 1975, kmalu potem, ko je bil imenovan za pomožnega škofa v Saigonu, današnjem Hošiminhu, je bil 15. avgusta, na praznik Vnebovzete, aretiran. Čakalo ga je trinajst let zapora, od tega devet let v samici.

"Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!" Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofij­skega mesta Nhatranga. "Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življe­nja: brez urnika." V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. "Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje stra­hove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja." Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v košč­ku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, "ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji."

Na praznik Marijinega darovanja v templju, 21. novembra 1988, je bil izpuščen iz zapora, razglašen je bil za "nezaželeno osebo" in leta 1991 izgnan iz Vietnama. V Rimu so ga kot pričevalca križa sprejeli z velikim spoštovanjem. Leta 1998 je postal predsednik Papeškega sveta pravičnost in mir, februarja 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala.

(pričevanje 03_2002)