Alojzij Turk

* 21. november 1909, Prečna, † 20. april 1995, Ljubljana

Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca

Življenjska pot Alojzija Turka se je pričela pred sto leti: rodil se je 21. novembra 1909 kmečkim staršem v vasi Bršljin pri Novem mestu, ki spada pod župnijo Prečna. V družini je bilo osem otrok, Alojzij je bil "nekje v sredini". Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, prav tako gimnazijo in kot dijak se je posebej odlikoval v učenju tujih jezikov ter delu v katoliških organizacijah. Po maturi leta 1929 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer se je ob odličnih profesorjih na teološki fakulteti navduševal tudi za ekumensko delo. Bog ga je pripravljal na življenjsko poslanstvo, ki mu je ga je bil namenil.

Za svoje "orodje" si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj "balkanski misijon". Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami "ujel". Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. "Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: 'Vi boste šli z menoj!' Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer."

To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.

Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. "Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske." Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil "še pol Črne gore". Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: "Pridite še!" Pravoslavni in muslimani so mu govorili: "Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!" Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.

Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: "Ne branim se dela". Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili "naš škof". Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.

(pričevanje 11_2009)