mala sestra Magdeleine

Magdalaine Hutin, * 26. april 1898, Pariz; † 6. november 1989, Pariz

Magdeleine Hutin se je rodila 26. aprila 1898 v družini s šestimi otroki, ki je imela za preživljanje le skromno vojaško pokojnino. Oče se je kot mlad vojaški zdravnik v Tuniziji tako poškodoval, da so ga upokojili, ko še ni dopolnil trideset let. Možnost poklicnega uspeha si je uničil iz ljubezni do muslimanskega otroka. Prav oče jo je od nežnih let učil ljubezni do Afrike (dobršen del severne Afrike je bil tedaj francoska kolonija) in predvsem do Arabcev, pri katerih je doživljal ganljive ure, pripoveduje Magdeleine v svoji knjigi Iz Sahare po vsem svetu, ki je živo poročilo o rojstvu Bratstva malih Jezusovih se­ster. Ob očetovem pripovedovanju je slišala še notranji glas, ki ji je "vlival ljubezen do Afrike obenem z ljubeznijo do najmanjših, naj­revnejših in najbolj zapuščenih med vsemi ljudmi". Prva svetovna vojna je zdesetkala njeno družino: dva brata sta padla na bojišču, stara ma­ti je bila ubita, sestro redovnico je pobrala španska gripa. Magdelei­ne je čutila v srcu redovniški poklic, pa je nobena redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi tuberkuloznega vnetja rebrne mrene in kronične­ga vnetja sklepov.

Ko je leta 1925 umrl oče, se je čutila dolžno skr­beti za mater, s katero sta ostali sami. V teh letih ji je prišel v roke življenjepis Charlesa de Foucaulda izpod peresa pisatelja Reneja Bazina. "Tam sem našla ideal, o katerem sem sanjala: evangelij, pre­nešen v življenje, popolno uboštvo, bivanje sredi zapuščenih ljud­stev, predvsem pa ljubezen: Jesus-Caritas, Jezus-Ljubezen. Iskreno sem prosila Gospoda, naj pospeši uro mojega odhoda v Saharo, da bi tam našla sledove malega Jezusovega brata Karla in živela njemu podob­no življenje." Takrat je bila učiteljica; zaradi bolezni so ji zdrav­niki svetovali, naj gre v kraje, kjer ni dežja. "V Saharo!" je segla zdravniku v besedo. "Že dvajset let sanjam, da bi odšla tja." To je bilo leta 1936 in Magdeleine je brž odpotovala v Afriko skupaj s svojo mamo in z Anne, dekletom, ki je hrepenelo po tem, da uresniči svo­jo željo po skrajno ubožnem življenju. Vsi znanci so jih imeli za no­re, one pa so bile presrečne.

Na alžirskih tleh so se vselile v borno hišico. Magdeleine in Anne sta brž začeli delati: "Vsak teden sva na­menili tri dni dispanzerju, delavnici in kuhinji za reveže, preostale tri dni pa prijateljskim obhodom, najprej peš, nato na konju... Spali sva oblečeni na deski na tleh, kuhali sva si na ilovnatem ognjišču močnik iz zmletega žita, v katerem je bilo pomešano vse, moka in otro­bi. In ko bi vedeli, kako sva bili veseli, kadar sva bili v skrajnem pomanjkanju!" Pol leta sta se z Anne pripravljali na redovno življe­nje pri belih sestrah v bližini mesta Alžir. 8. septembra 1939 sta tam naredili zaobljube in ta dan velja za ustanovni dan Bratstva mali Jezusovih sester.

Ko je bilo leta 1946 sklenjeno, da se Bratstvo razširi po vsem sve­tu, se je sestra Magdeleine odpravila na pot. Družine malih Jezusovih sester so zaživele med industrijskimi delavkami zahodnih mest, med ci­gani, med Pigmejci v Afriki, med Indijanci ob Amazonki, med domorodci v Avstraliji, med Eskimi na Aljaski. V Rimu že nad trideset let delajo v zabaviščnem parku, kjer z veliko ljubeznijo sprejemajo otroke in poklepetajo z njihovimi starši. Male Jezusove sestre najdeš na najmanj verjetnih in najbolj pozabljenih krajih. Njihova navzočnost je tako obzirna, da nihče ne more govoriti o vsiljivosti: Bratstvo malih Jezu­sovih sester je potrdil papež Pavel VI. 25. marca 1964, redovna pravi­la pa so bila potrjena šele leta 1988.

Sestra Magdeleine je breme vodstva preložila na ramena male sestre Jeanne v božični noči leta 1949 v Betlehemu. To je storila zato, da se je mogla posvetiti pisanju in obiskovanju sester, ki so po celem svetu (nam najbližja hiša je v Zagrebu). Bratstvo malih Jezusovih sester šteje nad 1.600 sester, Bratstvo malih Jezusovih bratov okoli 600; obstaja pa še devet drugih manjših Bratstev, ki se napajajo iz zgleda darovanja do konca malega brata Karla. Mala sestra Magdeleine, ki je bila vse življenje krhkega zdravja in je izbrala življenje skrajnega uboštva, je dočakala več kot 91 let: umrla je 6. novembra 1989. "Ko bom blizu pri Jezusu," je več let pred smrtjo pisala malim sestram, "ga bom prosila, naj vam pomaga, da ljubezen med vami vedno raste, kakor sem vam govorila od prvega dne, da ljubite druga drugo, kot nas ljubi Jezus, se pravi, brezmejno..."

(pričevanje 06_1998)