Jože Cukale

"Vse gre navzgor!"

"To sprejemam od Gospoda, vendar bi le rad doživel 1. januar 2000," je dejal p. Jože Cukale, zadnji slovenski misijonar v Bengaliji, ko je junija 1999 zvedel, da ima raka. Želja se mu ni izpolnila: umrl je 21. oktobra. V prejšnjem Ognjišču smo pisali o njem kot o priči svetosti matere Terezije, s katero ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Po njegovi smrti je v reviji Mladika (Trst) izšlo besedilo pogovora, ki ga je Jože Cukale imel za slovenski tržaški radio novembra 1998, ko je bil zadnjikrat doma. Iz tega pogovora izžareva njegova evangeljska toplina (lahko rečemo tudi svetost), zato ga predstavljamo kot pričevalca - z življenjem in globokimi mislimi.

"Misijonar ne sme nikoli pozabiti ne svojega kraja ne jezika svoje matere," je dejal Jože Cukale v pogovoru za Ognjišče leta 1988. Vedno je ostal tesno povezan z družino, zadnje čase predvsem z nečakinjo in njenimi doma na Vrhniki. Materin jezik pa je hranil z branjem slovenskih časopisov (predvsem Družine in Ognjišča) in knjig, veliko si je dopisoval, iz srca so mu nenehno vreli verzi in nekaj od teh je izšlo v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam (Mohorjeva, Celje 1994), v kateri so tudi njegove risbe.

Na Cankarjevi Vrhniki je zagledal luč sveta 27. aprila 1915 kot najstarejši od sedmih otrok. "Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se naučil garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945 (v Kočevskem Rogu), ena sestra je umrla, ostale so še tri: ena je v Ljubljani, dve pa sta na domu." Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. "Zavestno sem razumel, da je duhovnik človek za druge." Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990).

Že leta 1953 se je prvič srečal z materjo Terezijo. "Imel sem duhovne vaje za njene sestre." Med njima so se spletle močne duhovne vezi. "Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi najtežje probleme, najsi bodo moralni ali socialni ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom." Na željo matere Terezije je leta 1990 odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Po vrnitvi od tam je nekaj časa delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, od lanskega poletja pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju. Temeljno potezo svojega duhovniškega dela je videl v široko odprtem prijateljstvu. "Bog me je blagoslovil z mnogimi prijatelji raznih ver, prepričanj in političnih opredelitev."

(pričevanje 01_2000)