Jacques Maritain

* 18. novembra 1882, Paris; † 28. aprila 1973, Toulouse

Jacques Maritain, ki velja za največjega katoliškega filozofa 20. stoletja, je bil rojen 18. novembra 1882 v Parizu v protestantski družini, odraščal pa je brez verske vzgoje.Njegov stari oče Jules Favre je bil eden od ustanoviteljev tretje francoske republike (leta 1870). Kot študent na znameniti pariški univerzi Sorboni je srečal študentko Raisso Umancov, Judinjo iz južne Rusije, ki je pribežala v Francijo z materjo in mlajšo sestro Vero. Mlada študenta sta že ob prvem srečanju začutila, da spadata skupaj. Na dolgih sprehodih sta se veliko pogovarjala in spoznala sta, da ju mučijo enake stiske. Prvi žarki odrešujoče svobode so posijali v njuni duši, ko sta poslušala predavanja filozofa Henrija Bergsona, ki je bil po rodu Jud, a se je vedno bolj bližal krščanstvu. Prevzel ju je zlasti njegov nauk o "notranjem vpogledu v življenjsko resnico": človek, ki globoko pogleda v svojo notranjost, se zave, da je svobodno bitje in zato odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje.

Ta nauk jima je pomagal na poti do Boga. Pri tem je odigral odločilno vlogo Leon Bloy, "absolutni katoličan", ki jima je odkrival neprecenljivo vrednost molitve, žrtve in uboštva. Jacques Maritain je kasneje zapisal, da v tem možu nista našla "pobeljenega groba", temveč "počrnelo katedralo", ki pa je bila "znotraj vsa bela". Ko sta se Jacques in Raissa 26. novembra 1904 poročila, sta izbrala skupno geslo: "Do popolne resnice!" Pri tem iskanju je odigralo odločilno vlogo prijateljstvo z Bloyem. Ko sta Maritainova premagala čustvene, razumske in družinske ovire, sta 11. junija 1906 v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru prejela sveti krst in z njima tudi Raissina sestra Vera, ki je ostala pri njiju vse do svoje smrti leta 1959. Hiša Maritainovih je postala priljubljeno zbirališče krščanskih izobražencev. S posebnim dovoljenjem sta imela v njej tudi kapelo in v njej je bilo Najsvetejše.

Krstna milost je pomagala k novemu, vedno lepšemu razvoju Jacquesove filozofske misli: od Bergsonove filozofije se je obrnil k razmišljanju sv. Avguština in predvsem k sistematičnemu razglabljanju sv. Tomaža Akvinskega. Začutil je, da modrost tega prodornega in svetniškega misleca ponuja rešitev temeljnih vprašanj o Bogu in svetu in da ima katoliška Cerkev prav, da je njegovo filozofijo, po njem imenovano tomizem, vpeljala v svoje bogoslovne šole. Ko se je oklenil filozofije sv. Tomaža, si je nakopal prezir Sorbone, ki je priznavala vse filozofije razen Tomaževe. Leta 1914 je bil Jacques imenovan za profesorja zgodovine moderne filozofije na Institut Catholique v Parizu.

Od leta 1923 sta Maritainova prirejala jesenske tomistične krožke. Jacques je ogromno pisal; vseh njegovih knjig (nekatere je pisal skupaj z Raisso) je nad štirideset, med najbolj znanimi sta Prvenstvo duhovnega in Stopnje znanja. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne sta se z ženo pred nacisti umaknila v ZDA, kjer sta ostala do leta 1944, ko ga je predsednik republike general De Gaulle pregovoril, da sprejme mesto francoskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V diplomatski službi se ni počutil najbolje in po štirih letih sta se z Raisso vrnila v Francijo. Leta 1959 je umrla svakinja Vera, nekaj mesecev zatem pa še Raissa. Veliki modrijan se je leta 1961 pridružil skupnosti Malih bratov Charlesa de Foucaulda v Tolousu. Kot ugleden katoliški laik je bil povabljen na drugi vatikanski koncil. Ob njegovem zaključku, 8. decembra 1965, mu je papež Pavel VI. predal poslanico koncila intelektualcem in mu dejal: "Cerkev se vam zahvaljuje za vse, kar ste storili zanjo v svojem življenju." Leta 1970 je sprejel redovno obleko Malih bratov, 28. aprila 1973 pa je 91-letni očak odšel v Očetov dom. Vstajenja čaka ob svoji ljubljeni ženi Raissi.

(pričevanje 06_2005)