Jelka Mrak Dolinar

3. maja 1925, Kranjska Gora

"Kot po čudežu sta meni in sestri ostali sliki Marije Pomagaj."

Ko sta bili sestri Jelka in Krista Mrak, na montiranem procesu leta 1945 obsojeni na dvanajst let prisilnega dela, po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja pomiloščeni, so jima vrnili njuno imetje v ubogem kovčku. "Na dnu kovčka sva na najino začudenje zagledali vsaka svojo še od Marijine kongregacije podarjeno v steklo uokvirjeno sliko brezjanske Marije. Pri Kristini sliki je bilo steklo počeno, moja pa je bila taka kot pred šestimi leti, ko sem jo dala v kovček. Ta Marija me je spremljala skozi vse moje nadaljnje življenje, saj jo imam še danes na nočni omarici v spalnici." To pripoveduje Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi Brazde mojega življenja, ki je izšla pri založbi Družina v zbirki Čas in ljudje. "Borila sem se sama s seboj, ali naj sploh začnem pisati. Za koga? Mrtvih obuditi človek ne more. Ker pa med žrtvami niso bili samo možje in fantje, sem se odločila, da pišem v imenu tistih mater, mladih deklet, mladostnikov in otrok, s katerimi sem bila skupaj v dolgih letih zapora."

Za začetek njene pripovedi o kalvariji, ki sta jo s sestro prestali, naj navedem tole. Pred veliko nočjo leta 1946 je Krista dobila voščilnico od poznejšega črnuškega župnika Feliksa Zajca, ki mu je bila s pomočjo traka Rdečega križa v Šentvidu rešila življenje. Napisal ji je: "Kako je že rekel Cankar? Danes je veliki petek, jutri pa bo velika noč. Tudi za tem velikim petkom bo prišla velika noč zato, ker mora priti." To sta trdno verovali tudi sestri Mrak in številne druge sotrpinke. "V trpljenju nismo pozabile na Boga. V zaporih se je veliko premolilo. Ko misliš in prosiš: 'Bog, naj gre ta kelih mimo mene,' se ponavadi kaj spremeni. Čeravno do kraja izmučen, dobiš novih moči, da se dvigneš."

Jelka Mrak Dolinar je hči staršev, ki so po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega pribežali v tedanjo Jugoslavijo. Rodila se je 3. maja 1925 v Kranjski Gori, kjer je preživela "zlata leta" svojega otroštva. Oče, finančni uradnik, je bil premeščen v razne kraje Slovenije, nazadnje v Skoplje, od koder je bila družina ob začetku druge svetovne vojne izgnana (Jelka in Krista sta tam obiskovali isto šolo kot leta pred njima mati Terezija - to je Jelka povedala tej svetnici našega časa v telefonskem pogovoru). Uspelo jim je priti v Ljubljano, kjer so preživljali vojna leta. Proti koncu leta 1943 sta Jelka in mati odšli k materinim sorodnikom na Tolminsko in tam so ju partizanski terenci zaprli kot "belogardistki". Maja 1945 so se Mrakovi, kot številni drugi verni Slovenci, ki so zavračali komunizem, umaknili na Koroško. Jelka in Krista sta kot prostovoljki Rdečega križa spremljali težko ranjene domobrance na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so pobili, sestri Mrak pa sta bili z mnogimi drugimi aretirani. Jelki je bilo hudo zaradi staršev, ki niso vedeli zanju, ali sta sploh še živi, vendar je zapisala: "Nikdar v življenju mi ni bilo žal, da sem jim /domobranskim težkim ranjencem/ po skromnih močeh lahko vsaj malo lajšala trpljenje v tistih dolgih hudih dnevih, ki so bili šele začetek hudega." Tudi zanju. Najprej sta prišli pred vojaško sodišče, ki ju ni obsodilo. Ko sta s sestro stali pred vhodom v sodišče, je prišel mimo Mitja Ribičič in rekel stražarju: "Mrakovi pa že ne bosta amnestirani, odpelji ju nazaj!" S tem ukazom jima je ukradel pet let in osem mesecev mladosti. Po drugem sojenju, kjer sta dobili vsaka po dvanajst let prisilnega dela, sta nedolžni dekleti (in takih je bila cela množica) stopili na križev pot z mnogimi postajami. Begunje na Gorenjskem, Rajhenburg, prisilno delo na Cesti bratstva in enotnosti, pa spet nazaj Rajhenburg, kjer sta sestri dočakali amnestijo in bili 2. januarja 1951 izpuščeni iz zapora. Ko sta bili v zaporih, kjer so morale trdo delati, hrana pa je bila nezadostna, je bilo mogoče preživeti samo s paketi. Oni nista imeli nikogar svojih, vendar nista bili zapuščeni. "Kakor da je nevidna roka koordinirala dobrotnike, ki se med seboj niso poznali, so paketi redno prihajali do naju. Kakor da bi nekdo rekel: 'Zdaj pošlji ti, zdaj pa ti.'" Ganljivo je bilo doživetje prvega Božiča v zaporu. Belo oblečena deklica, mlada zapornica, je iz molitvenika prebrala: "Oznanjam vam veliko veselje: danes se je rodil Kristus." "Blagoslovljen Božič," se je potihoma oglašalo s postelj... Iz ljubljanskih zvonikov se je razlegal zadnji božični pozdrav. Okno se je rahlo zaprlo, s postelj pa je prihajalo ihtenje in smrkanje pozno v noč." Nekaj let po izpustitvi iz zapora je Jelka dobila potni list, da je lahko šla k svojim staršem v Špital na Koroškem. Tam je ostala in se poročila. Sestra Krista pa je ostala v Ljubljani in v svobodni Sloveniji dosegla, da sta bili s sestro rehabilitirani. Ne samo oni dve, temveč še mnogi drugi.

Vse "niti" te bridke zgodbe je očitno imela v rokah nebeška Mati. Jelka piše: "Mama je prav otroško zaupala v brezjansko Marijo. V vedno nabito polni vetrinjski cerkvi se je slovensko križano ljudstvo obračalo s svojimi prošnjami na Marijo. Ko je mama prosila za naju, ji je Marija 'prikimala', da še živiva. Pomirjena je hitela k očetu in mu vsa srečna sporočila novico. Oče pa jo je gledal in si mislil... Od tega trenutka dalje je bila uboga mama pomirjena in govorila vsakemu, da še živiva... Mama je do konca svojega življenja, dočakala je 94 let, trdno zaupala v brezjansko Marijo."

(pričevanje 04_2009)