Janez Jenko

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

"Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj v zmago."

Jenko Janez1"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

"Rojen sem petega petega desetega leta," je rad povedal. Rodil se je namreč 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Starše je še posebej razveselil, ker je bil prvi sin po devetih hčerah (za njim je prišel še brat Franc). Drugi dan po rojstvu je bil krščen in postavljen v varstvo sv. Janeza Nepomuka (god 16. maja). Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, kjer je bil stric Janez, graditelj sedanje blejske cerkve, župnik. Strica Valentina, ki je bil župnik v Preski in je tam zgradil cerkev, so "neznani znanci" septembra 1951 ustrelili.

Jenko Janez2Kot "gost meseca" v Ognjišču decembra 1977 je povedal: "Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije." Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Jenko Janez3Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: "Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov ... Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu."

Mnogi so škofu Janezu Jenku očitali, da je preveč "gorenjski", da sta ga sam razum in načelnost in da ima premalo srca. Tisti, ki smo dolgo živeli ob njem, pa dobro vemo, da se je pod navidezno "ledeno skorjo" skrivalo čuteče srce, ki pa se zaradi podedovane in privzgojene zadržanosti ni maralo razkazovati. Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. "Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben," je zatrjeval. "Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi; laž, zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo." Mnoge idejne nasprotnike njegov odločen nastop v imenu resnice ni motil. Priznali so: "Škof Jenko je poštenjak: pove, kakor misli, in ko imaš opravka z njim, veš, pri čem si!" Tak je ostal do zadnjega diha. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.

(pričevanje 05_2010)

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh