Alojzij Stepinac

* 8. maj 1898, Brezarić pri Krašiću (blizu Jastrebarskega), † 10. februar 1960, Krašić.

Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, nje­gov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slo­venski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po kr­stu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v poste­ljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: "Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svet­nik, ko pa že zdaj moli rožni venec!"

Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svo­jimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zag­rebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v doma­čo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nad­škof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.

Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadško­fa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za ve­liko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac od­ločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. "Naš bližnji, naj se imenuje tako ali druga­če, ni 'šrauf' v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!"

Po koncu vojne in nastopu komunistične vladavine se je začela divja gonja proti nadškofu Stepincu kot "vojnemu zločincu". 22. julija 1945 so jugoslovanski škofje izdali znamenito pastirsko pismo, v katerem so odločno zahtevali spoštovanje pravic vernikov, kakor je bilo ob­ljubljeno ob ustanovitvi nove Jugoslavije. Komunistični oblastniki so ga sprejeli kot "napad na državo". Prvi podpisnik je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, predsednik Jugoslovanske škofovske konfe­rence. V septembru 1946 so proti njemu uprizorili sodni proces, ki se je končal 11. oktobra z obsodbo na pet let zapora v Lepoglavi in nato na hišni pripor v rodnem Krašiću, kjer je smel maševati, pridi­gati in spovedovati, kar mu je bilo v veliko uteho.

Tam ga je dolete­la kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. "Kardinal­ski škrlat pomeni kri," je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Poko­pali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogum­nega pastirja božjega ljudstva imenoval "najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem". Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.

(pričevanje 10_1998)