Ivan Merz

*16. decembra 1896, Banja Luka; † 10. maja 1928, Zagreb, 10. svibnja 1928

Božji orel, ki kaže pot k Soncu

"V kratkem je dopolnil veliko let," pravi Sveto pismo o pravičnem človeku. Ivan Merz, "božji orel, ki kaže pot k Soncu" (tako so ga imenovali njegovi prijatelji iz Vinkovcev), je na tej zemlji živel manj kot dvaintrideset let. Rodil se je 16. decembra 1896 v Banja Luki, kjer je bil oče, častnik avstroogrske vojske, načelnik železniške postaje. Bil je edinec v družini in starši so mu izkazovali veliko ljubezen. Nudili so mu tudi primerno izobrazbo, ne pa krščanske vzgoje. To je prejel od svojega gimnazijskega profesorja dr. Ljubomira Marakoviča, vzornega katoliškega laika, ki ga je prek književnosti in umetnosti usmerjal h krščanskim moralnim vrednotam. "Katoliški laik me je rešil za večnost," je dejal Ivan, ki je na pobudo tega odličnega moža pri sedemnajstih letih začel pisati svoj dnevnik. V njem odkriva svoje boje in prizadevanja za rast v svetosti. Po maturi v Banja Luki leta 1914 se je jeseni istega leta vpisal na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer pa je vzdržal le tri mesece. V začetku leta 1915 je odšel študirat na Dunaj. Na željo matere je vpisal pravo, obiskoval pa je tudi predavanja iz književnosti, ki mu je bila pri srcu. Po hudih notranjih bojih je 8. decembra 1915, na praznik Brezmadežne, naredil zaobljubo čistosti "do poroke, morda do konca življenja". Februarja 1916 je bil poklican k vojakom in vse do konca prve svetovne vojne (1918) je bil na italijanski fronti. Ob krutostih, ki jih je v teh letih doživel, se je še bolj utrdilo njegovo prepričanje, da je temelj smisla življenja in sreče edinole Bog. Po koncu vojne je na Dunaju študiral književnost, germanistiko in romanistiko. V teh letih se je živo zanimal za liturgijo in opravil je liturgične duhovne vaje: poslej bo duhovno rastel ob bogoslužnih praznovanjih Cerkve. Med njegovim študijem na Dunaju so se starši preselili v Zagreb. Po končanih študijih na Dunaju je Ivan Merz po posredovanju zagrebških jezuitov leta 1920 odšel v Pariz, kjer je na slavni univerzi Sorboni in na Katoliškem inštitutu zbiral gradivo za svojo doktorsko disertacijo o vplivu bogoslužja na francoske pisatelje, ki jo je uspešno obranil na zagrebški univerzi leta 1923.

Že jeseni 1922 je Ivan Merz postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu. V tem mestu je deloval le šest let, vendar je v tem kratkem času močno zaznamoval življenje Cerkve na Hrvaškem. Moč za svoje apostolsko delovanje je črpal iz redne molitve, vsakdanje svete maše in obhajila, vsakoletnih duhovnih vaj, poglobljenega študija teologije. Uključil se je v katoliško gibanje, ki ga je na Hrvaškem sprožil Slovenec dr. Anton Mahnič, krški škof. Največja zasluga Ivana Merza na področju apostolata je v tem, da je poleg orlovske (gimnastične) organizacije vpeljal na Hrvaško tudi Katoliško akcijo in njena načela po smernicah papeža Pija XI Pri svojem delu z mladimi je Ivan Merz posvečal posebno pozornost moralnim problemom, vzgoji za zakonsko in družinsko življenje. V ta namen je napisal knjižico "Ti in ona". Resno se je ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil svetni inštitut, moški in ženski, ki bi povezoval Bogu posvečene laike za delo v Cerkvi in širjenje Kristusovega kraljestva. Njegovo zamisel je deloma uresničila njegova sodelavka Marica Stankovič, ki je ustanovila Skupnost sodelavk Kristusa Kralja, prvi svetni inštitut na Hrvaškem.

Zadnje leto življenja Ivana Merza sta zaznamovala bolezen in pričevanje njegove vere v moč križa in vstajenja. Preden je šel na operacijo, je sestavil oporoko-nagrobni napis, v katerem izraža svoje zaupanje v Boga, kateremu je vse življenje zvesto služil. Svojo dušo je izročil Bogu 10. maja 1928. Leta 1958 je tedanji zagrebški nadškof Franjo Šeper začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. To se je uresničilo 20. junija 2003 v mučeniški Banja Luki, rojstnem mestu novega priprošnjika pri Bogu.

(pričevanje 09_2003)