Sv. Leopold Mandić

* 12. maj 1866, Herceg Novi, Boka Kotorska, † 30. junij 1942, Padova

Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil ro­jen v Marijinem mesecu maju - 12. maja 1866, v Hercegnovem, meste­cu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš "junak" je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi "božji dar" za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorje­nja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.

Zaprosil je za sprejem pri njih v upanju, da bo mogel uresničiti svoj načrt apostolata med pravoslavnimi brati na slovanskem vzhodu. Predstojniki v Benetkah so mu odgovorili, da je sprejet, a da mora priti v kapucinsko seme­nišče v Udine (Videm). Ko se je poslavljal od domačih, so vsi jo­kali, samo on ne.

"Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!" Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redov­ne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaob­ljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filo­zofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdraž­jih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zago­tavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot "drugi Kris­tus" vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.

Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: "Tvoj misijon je spovednica!" In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mese­cev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim "nebeškim magnetizmom". Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem ime­nu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolez­ni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje - "svetniški referendum". Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoli­ške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.

(pričevanje 05_2001)