Maksimilijan Držečnik

* 5. oktober 1903, Ribnica na Pohorju, † 13. maj 1978, Maribor

škof Maksimilijan Držečnik
zvezda dobrote na nebu Slovenije

V Ribnici na Pohorju, rojstni župniji mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, bo 18. maja 2003 slovesnost ob 100. obletnici njegovega rojstva in 25. obletnici njegove smrti. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

Peti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška je izšel iz trdne in narodno zavedne kmečke hiše v vasi Orlica, župnija Ribnica na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1904 kot drugi od devetih otrok. "Dom mi je še vedno zelo pri srcu," je dejal kot sedemdesetletnik. "Od doma imam pravzaprav vse: dobre starše, vzgojo in versko življenje, povezano s Cerkvijo." V otroških letih je bil pastirček, veselilo ga je kmečko delo in čeprav ga je od otroških let spremljala misel, da bo nekoč duhovnik, je šel v šole nerad. Oče je bil župan in cerkveni ključar, župan že ded. Maksimilijan (sošolci so mu pravili Milan) je šel za starejšim bratom Jožefom na klasično gimnazijo v Maribor. Jožef je kot bogoslovec prvega letnika skupaj s tremi duhovniki julija 1923 utonil v valovih Drave, kar je materi strlo srce, da je leta 1925 umrla. Maksimilijan je stopil na bratovo mesto.
Prva dva letnika bogoslovja je naredil v Mariboru, po odsluženju vojaškega roka in po tretjem letniku ga je škof Andrej Karlin poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral na papeški univerzi Gregoriani. Med njegovimi sošolci je bil poznejši celovški škof Kostner, s katerim se je Držečnik enkrat na teden, kakor so dovoljevala pravila, pogovarjal v slovenščini. Sošolca sta bila tudi poznejša kardinala Josef Hoffner in Franz Konig, dunajski nadškof, ki še živi. Rimske študije je Držečnik končal z doktoratom iz modroslovja (1936) in bogoslovja (1938). V duhovnika je bil posvečen 30. oktobra 1932 v Rimu in tam je tudi pel novo mašo, katere so se udeležili vsi njegovi domači.
Ko se je vrnil domov, je bil nekaj časa kaplan v rojstni župniji, zatem dve leti kaplan in katehet v Celju. Od tam je jeseni 1936 prišel v Maribor za prefekta v dijaškem semenišču, sprejeti pa je moral tudi profesuro v bogoslovnem semenišču: najprej je predaval moralno teologijo in etiko, zatem pa Sveto pismo stare zaveze. Aprila 1941 so Maribor zasedli Nemci, ki so večino štajerskih duhovnikov, stebrov slovenstva v tej deželi, izgnali. Mnoge je sprejel tedanji zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac, ki jih je poslal na župnije svoje škofije. Držečnik je postal kaplan na Visokem pri Malem Marofu, kjer je ostal več kot štiri leta. "Lahko rečem, da je bila to zame najlepša doba v moji duhovniški službi." Ljudje so ga imeli zelo radi, ker je bil tako žlahtno človeški.
Ko se je jeseni 1945 poslavljal od njih, niti on sam niti oni niso mislili, da bo njihov kaplan že naslednje leto postal škof! Odšel je v Ljubljano za vodja mariborskih bogoslovcev, imenovan pa je bil tudi za predavatelja Stare zaveze na teološki fakulteti ljubljanske univerze. Obe službi pa je opravljal le malo časa, kajti že 15. septembra 1946 ga je doletelo imenovanje za pomožnega škofa lavantinskemu (mariborskemu) škofu Tomažiču. "Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: 'Koga naj pošljem?', odgovoril: 'Pošlji mene!' Tako sem dejal tudi jaz: 'Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.'
Bili pa so takrat težki časi." Prerok Izaija ga je navdihnil tudi za geslo, ki si ga je izbral za svoje škofovsko poslanstvo: "Z nami Bog in njegova Mati".

Škofovsko posvečenje je prejel 15. decembra 1946 v mariborski stolnici. Po smrti škofa Tomažiča je leta 1949 prevzel krmilo lavantinske/mariborske škofije, ki jo je modro vodil vse do svojega odhoda v večnost na binkoštno soboto, 13. maja 1978. Plemenit in blag kot je bil, je skušal po najboljših močeh reševati vprašanja, ki jih je prinašalo življenje Prizadeval si je za prenovitev mariborske stolnice, ustanovil je Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče, pospešil je škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo. Pri pokoncilski prenovi svoje škofije se je držal načela: "Storiti moramo, kar moremo, upamo v razcvet verskega življenja, vsa prihodnost pa je v božjih rokah."

nekaj njegovih misli:

+ Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.

 + Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.

 + Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.

 + K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.

 + Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.

 + Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.

 + Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.

 + Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.

 + Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.