Sigrid Undset

* 20. maj 1882;, Kalundborg, Danska; † 10. junij 1949, Lillehammer Norveška

Lovorov venec Nobelove nagrade je položila na Marijin oltar

Sigrid Undset izvira iz družine, ki je imela velik smisel za zgodovinsko dediščino in duhovne vrednote. Luč sveta je zagledala 20. maja 1882 v danskem pristaniškem mestecu Kalundborg na domu svoje matere Charlotte Gyth. Njen oče je bil Ingvald Undset, arheolog, ki je pridno raziskoval norveško preteklost in o njej pisal, mati pa je s fotografsko natančnostjo risala njegove staroveške najdbe. Ko je oče leta 1884 postal profesor na univerzi, se je družina preselila v Oslo, glavno mesto Norveške ki se je do leta 1922 imenovalo Kristijanija. Oče si je ob izkopavanjih nakopal neozdravljivo bolezen, zato je svojim trem hčerkam (Sigrid, Ragnhild in Signe) hotel omogočiti primerno izobrazbo. Sigrid ni marala zasebne šole, kjer so sedeli skupaj dečki in deklice in se je ponašala z modernimi vzgojnimi idejami. Očetu, ki je bil priklenjen na bolniški voziček, je brala stare norveške zgodbe in pesmi ter ob tem bogatila svojo domišljijo.

Po očetovi smrti leta 1893 je odšla na trgovsko šolo. Po končani šoli se je, komaj šestnajstletna, zaposlila v pisarni, kajti doma je bila stiska z denarjem. Tam je vztrajala deset let ter vse čas sanjala o pisateljski slavi. Ta je prišla, ko je bil leta 1907 objavljen njen prvi roman Gospa Marta Oulie. Knjiga je dosegla tak uspeh, da je lahko pustila pisarniško službo in se posvetila pisateljevanju. Odšla je na potovanje po Evropi. V Rimu je srečala norveškega slikarja Andersa Svarstada in se leta 1912 z njim poročila. Rodili so se jima trije otroci: sinova Anders in Hans Benedict ter hčerka Maren Charlotte, ki je bila prizadeta in je bila zato deležna njene najbolj pozorne materinske ljubezni. Prav zaradi izkušenj s tem svojim ljubljenim otrokom je večji del vsote od Nobelove nagrade namenila skladu za pomoč družinam s takimi otroki. Leta 1911 je izšel njen avtobiografski roman Jenny. Vedno jasneje je spoznavala, da se je glede zakonskega druga zmotila. Rane zakonskega nerazumevanja je celila z materinsko ljubeznijo. Skrbela je za vse otroke, tistega iz prvega zakona svojega moža in njune.

Proti koncu prve svetovne vojne se je z otroki preselila v Lillehammer, kjer sta nastali njeni največji deli - romana Kristina Lavransova hči in Olaf Audunov sin. Tudi v teh dveh "srednjeveških# romanih Sigrid Undset slika ljudi našega časa. "Navade se menjavajo iz dneva v dan, srca pa ostanejo," je odgovarjala kritikom. Zanimivo je, da Undsetova v svojih modernih romanih prikazuje ljudi, ki so v skrbeh predvsem za vsakdanje življenje (ljubezen, materinstvo) in se skoraj ne zavedajo onstranskega sveta, v srednjeveških romanih pa slika človeka kot borilca z Bogom in njegovo voljo.

Med svojim bivanjem v Rimu se je od blizu seznanila s katoliško Cerkvijo. V nekem članku, ki ga je napisala proti koncu prve svetovne vojne, je o katoliški Cerkvi zapisala, da je njena zgodovina "usoda Božjega, položenega v človeške roke". Leta 1924 je, kot rečeno, vstopila vanjo.

Hotela je biti dosledna, zato je bil njen naslednji korak ločitev od moža, ki ni pripadal njej, kajti njegova prva žena je še živela. Po prestopu v katoliško Cerkev je napisala nekaj del o svetnikih (sv. Olaf, sv. Angela Merici, sv. Katarina Sienska, Norveški svetniki). Nobelova nagrada ji je prinesla slavo doma in po svetu. Vedno manj je bilo zasebnega življenja, manj časa za pisanje, morala je prevzemati naloge javne delavke. Leta 1935 je postala predsednica norveškega pisateljskega društva. Odločno je obsojala nemško preganjanje Judov. Nekaj mesecev pred nemško zasedbo Norveške je umrla hčerka Charlotte. Starejši sin je padel v bojih z Nemci, z mlajšim sinom pa se je umaknila v Združene države Amerike, kjer je vzela nase breme propagandnega boja s hitlerjevsko Nemčijo. Na ameriških univerzah je dobila tri častne doktorate. Ko se je po vojni vrnila v domovino, je bila sprejeta s kraljevskimi častmi. Posvečala se je večinoma samo sprotnemu kulturnemu delu in dobrodelnosti. Prag večnosti je prestopila 10. junija 1949.

(pričevanje 07_2009)