Anne Frank

* 12. junij 1929, Frankfurt na Majni, Nemčija, † 12. marec 1945, Bergen-Belsen, Nemčija

Frank Anne0Njen dnevnik - zaupna prijateljica

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank.

Za svoj trinajsti rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana Frank med drugimi darili dobila tudi debelejši zvezek s trdimi platnicami in sklenila je, da bo to njen dnevnik. Še isti večer je vanj zapi­sala: "Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo." Že mesec dni zatem je morala živahna Ana skupaj s starši in sestro ter s še štirimi drugimi judovskimi prijatelji v skrivališče, narejeno v "zadnjem delu hiše", kjer so bili spredaj poslovni prostori očetovega pod­jetja za predelovanje sadja. Tam so se ti dobri ljudje, preganjani samo zato, ker so bili Judje, skrivali 25 mesecev. Nenehno so mo­rali paziti, da ne govorijo glasno, da ne kašljajo, da se ne izda­jo. Zdaj je bil Ani njen dnevnik še bolj zaupna prijateljica in 28. septembra 1942 je na prvo stran pripisala: "Oh, kako sem vese­la, da sem te vzela s seboj!"

Frank Anne1Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem pri­jateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Vendar je treba reči, da je vse preizkušnje kar junaško prestajala. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik pa je oče, kot potrjuje tudi v zapisu "svoje življenjske zgodbe" v dnevniku 20. junija 1942. "Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frank­furtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Po­stal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica."

Frank Anne3Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. "Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulaci­ja in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča." V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. "Če me bo Bog pustil pri življenju," je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, "bom dosegla več, kot je moja mama kdaj­koli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi."

Frank Anne4Manj kot štiri mesece kasneje, 4. avgusta 1944, so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo (izdajalca niso odkrili) izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vr­nila Ani. Toda Ana se ni vrnila: kmalu za sestro Margot je v za­četku marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik. Na prigovarjanje prijateljev ga je (v skrajšani obliki) objavil v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judov­ske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmago­slavna pot po vsem svetu: knjiga je prevedena v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in raz­likovanj.

(pričevanje 07_2002)

Zajemi vsak dan

Izpelji me, Usmiljenje, od tod, / nazaj grem, kjer se cepijo poti, / zdaj pravo bom izbral izmed smeri.

(bl. Alojzij Grozde)
Nedelja, 29. Maj 2022
Na vrh