Jožef Kerec

* 15. oktober 1892, Prosečka vas, Kraljevina Ogrska, * 27. junij 1974, Veržej

Kerec Jozef3Rodil se je 15. oktobra 1892 v Prosečki vasi, župnija Sv. Sebeščana (Pečarovci) na Goričkem kot predzadnji od sedmih otrok zakoncev Janeza Kereca in Katarine Hajdinjak. Odločilno besedo v družini je imel oče, ki je tudi vodil dnevne molitve. Težko mu je bilo, da zaradi pomanjkanja otrokom ni mogel omogočiti več. Otroci so spoštovali oba, očeta in mater, vendar so svoje skrite želje srca raje razodevali materi. Ta je nekoč čudno zbolela in vsi so se zbali zanjo. Ko se je prebudila iz nezavesti, se je za­obljubila: "Če me Marija ozdravi toliko, da bom tri najmanjše, Vik­torja, Jožeka in Franceka, spravila do kruha, potem se bom za po­koro vse življenje postila trikrat na teden ob kruhu in vodi." To svojo obljubo je zelo zvesto držala ob sredah, petkih in sobotah celih 45 let. Tudi ta njena žrtev je bila "podpora", da njen sin postane duhovnik in misijonar. Ko ji je kot otrok povedal, da bi rad nekoč postal misijonar, mu je vsa vesela rekla: "Potem pa moraš biti zelo priden in svet, drugače kaj tako velikega ne boš mogel doseči." Jožef je želel študirati, vendar mu je kljub nadarjenosti uspelo končati doma le pet razredov osnovne šole. Šele leta 1909, ko mu je bilo že sedemnajst let, mu je s pomočjo dobrotnika Jožefa Klekla uspelo priti v Ljubljano, sicer za hlapca, vendar se mu je v začetku leta 1910 odprla možnost študija za zapoznele poklice v Italiji, kjer je dosegel malo maturo. Salezijanski noviciat je op­ravil v Veržeju, kjer je leta 1915 položil prve zaobljube.

Kerec Jozef4Leta 1919 je odšel študirat teologijo v Foglizzo v Italiji. Januarja 1921 se je priglasil za misijonsko delo na Kitajskem, kamor je od­potoval poleti 1921. V mestu Macao je končal študij teologije in bil 16. maja 1923 posvečen v duhovnika. Prva leta (1923-1928) je bil "potujoči župnik razbojnikov", misijonar v težavnem zaledju Makaua, kjer pa se je izredno znašel. Zatem (1928-1933) je misijonaril v Hongkongu ter odšel na obisk v domovino. 5. junija 1932 je imel v domači župniji ponovitev nove maše, kar je bilo veličastno doživetje zanj in za vse njegove domače. Do jeseni leta 1933, ko se je vrnil na Kitajsko, je misijonaril po vsej Sloveniji. Povsod so ga sprejemali z navdušenjem in ga obdarovali. Ko se je vrnil na Kitajsko, so ga postavili za ravnatelja salezijanskega zavodu v Šiučovu, kjer pa je ostal le malo časa. Naložili so mu še zahtev­nejše naloge. Leta 1935 je prišel v Kunming, kjer naj bi bil za­četnik salezijanskega misijonskega dela v notranjosti Kitajske.

V kratkem je ustvaril sijajno misijonsko središče, katerega srce je bila Šola modrosti, ki jo je zgradil po svojih načrtih. Komaj je delo dobro zacvetelo, je bil imenovan za apostolskega admini­stratorja v Čaotungu, kjer je opravljal dolžnosti škofa do leta 1952. Razvil je čudovito misijonsko dejavnost, v katero je pri­tegnil sestre frančiškanke Brezmadežne iz Slovenske Bistrice, pri­dobil kamilijance, zdravnika dr. Janeza Janeža in druge.

Kerec Jozef1Tu se je izkazal tudi kot odličen arhitekt. Zaradi svoje odprtosti in ve­drine se je ljudem povsod priljubil. Slovel je tudi po svoji dol­gi črni bradi, ki je bila njegov "razpoznavni znak" (nastal je pregovor: "Misijonar brez brade je kakor lisica brez repa"). Neki kitajski škof je dejal: "Če bi vsi Evropejci imeli tak način ozna­njevanja evangelija kot msgr. Kerec, bi se evangeliju nikdar ne upirali ne ljudje ne država."

Pa vendar se je z zmago komunistične revolucije tudi zanj zače­la kalvarija. To je bilo leta 1949. Dve leti je trpel muke zapora in zasliševanj. Zasliševalcem, ki so govorili, da misijonarje za­pirajo zato, da jih zavarujejo pred sovraštvom ljudstva, je odkri­to dejal: "Prav nič se ne bojim ljudstva, če bi oblast sama ne pre­ganjala misijonarjev in če bi jim pustila delati v miru v korist ljudstva."

Kerec Jozef214. aprila 1952 je bil izgnan iz Kitajske. Po kratkem bivanju v Honkongu je do leta 1960 živel v Franciji. Potem pa se je vrnil v domovino, kjer je bil ves čas dejaven. Njegovo življe­nje se je izteklo v Veržeju, kjer je tudi pokopan.

(pričevanje 10_2002)

Zajemi vsak dan

V prihodnost moremo gledati le, če stojimo na trdnih tleh in se zavedamo svojih korenin, narodne kulture, krščanstva in bogatega ljudskega izročila.

(Alojzij Šuštar)
Sobota, 27. April 2024
Na vrh