Misijonar Friderik Baraga

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

Knjige za Indijance

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka. Ko bo prištet med blažene in svetnike, bomo njegov god obhajali 19. januarja, na spominski dan njegove smrti.

Svoje življenjsko popotovanje je sklenil pred 135 leti: 19. januarja 1868 v daljni Ameriki, začelo pa se je 29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Isti dan je pri krstu v dobrniški cerkvi dobil ime Friderik Irenej, vendar se je vedno podpisoval samo s prvim imenom. Leta 1799 se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem strici, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2003) 1, str. 16.