Robert Schuman

* 29. junija 1886, Clausen, Luksemburg; 4. septembra 1963, Chazelles pri Metzu, Francija

Oče združene Evrope kmalu na oltarju

Misel o združeni Evropi je v njem zorela počasi. Nekoliko so k temu pripomogle tudi okoliščine njegovega življenja. Rodil se je 29. junija 1886 v Clausenu v Luksemburgu. Oče Jean-Pierre je bil premožen posestnik francoskega rodu, mati Eugenie Duren pa je bila nemške krvi, rojena v Luksemburgu. Robert je bil njun edini otrok, imela pa je kar tri domovine, ločene le nekaj desetin kilometrov: Francijo, Nemčijo in Luksemburg. Hodil je v nemške šole: najprej v Luksemburgu, zatem v Metzu, ki je bil tedaj pod Nemčijo (po vojni 1870-71 je bila pokrajina Alzacija-Lorena priključena rajhu). Po maturi se je odločil za študij prava na univerzah v Berlinu, Munchnu, Bonnu in Strasbourgu, kjer je bil leta 1910 promoviran za doktorja civilnega in trgovinskega prava. Na svoje starše je bil zelo navezan, zato ga je močno prizadela smrt očeta leta 1900, še bolj pa materina smrt leta 1911, ko mu je bilo petindvajset let. Tedaj je menda pomislil celo na to, da bi postal duhovnik. Sicer pa je vse življenje ostal neporočen in je živel kot menih sredi sveta. Blizu mu je bila duhovnost sv. Frančiška Asiškega.

Leta 1912 je v Metzu odprl odvetniško pisarno. Dejavno se je vključil v karitativno delo Cerkve, kot odvetnik je v duhu katoliškega socialnega nauka branil pravice malih in zatiranih. Ko je bil leta 1913 v Metzu shod nemških katoličanov (Katholikentag), je bil mladi odvetnik član organizacijskega odbora. Med prvo svetovno vojno je bil rezervist. Po končani vojni je bila Alzacija-Lorena vrnjena Franciji in Metz, kjer je živel Schuman, ni bil več pod oblastjo Berlina, temveč Pariza. Postal je francoski državljan. Sprva tega ni bil prav vesel, saj je bila Francija antiklerikalna država. Sčasoma pa se je novega položaja navadil. Njegov duh se je začel bogatiti tudi s francosko kulturo.

Leta 1919 je postal poslanec svoje dežele v francoskem parlamentu, kjer je ostal vse do leta 1940. Zagovarjal je samostojnost Alzacije-Lorene na verskem in jezikovnem področju. Marca 1940 je postal državni tajnik za begunce, julija je izstopil iz vichyjske vlade maršala Petaina. Gestapo ga je kot vplivno osebnost interniral v badenskem mestu Neustadt, od koder mu je leta 1942 uspelo pobegniti v Francijo, kjer je živel v ilegali (po raznih samostanih) in imel stike z odporniškim gibanjem. Leta 1945 je bil ponovno izvoljen za poslanca v francoskem parlamentu na listi stranke Republikanskega ljudskega gibanja. Od junija 1946 do januarja 11947 je bil finančni mininister, od novembra 1947 do julija 1948 je bil predsednik francoske vlade, zatem pa pet iet (1948-1953) zunanji minister. V tej "funkciji" je z izjavo z dne 9. maja 1950, znano kot "Schumanova deklaracija", dal pobudo za začetek evropskega združevanja.

Prvi korak je bil storjen, ko so zunanji ministri Francije, Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga 18. aprila 1951 v Parizu podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Čeprav je bila njegova "evropska" politika deležna številnih kritik, Schuman ni odnehal: zavzemal se je za ustvarjanje evropske skupnosti ne le na gospodarski, temveč tudi na politični ravni. Junija 1955 je bil izbran za predsednika evropskega gibanja, marca 1958 je bil soglasno izvoljen za prvega predsednika Evropske skupščine (parlamenta) v Strasbourgu. Maja tega leta je prejel nagrado Karla Velikega, ki jo zaslužnim Evropejcem podeljuje mesto Aachen. Leta 1962 se je umaknil iz političnega življenja in tedaj je nastala njegova knjiga Za Evropo, ki je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Robert Schuman je umrl 4. septembra 1963 v kraju Chazelles pri Metzu in pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi.

(pričevanje 05_2004)