nadškof Alojzij Šuštar

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

"Moje geslo 'Božjo voljo izpolnjevati' sem skušal vedno uresničevati"

Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. "Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost," je dejal pred šestimi leti. "Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame." Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. "Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla." V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.

Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: "To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati... Je res dober in mnogo obeta." Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).

Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.

V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo "Božjo voljo spolnjevati". Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih "pokoja", ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.

(pričevanje 08_2007)