Moja zadnja beseda je hvaležnost

»To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.«

»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: "Odprite Jezusu Kristus!"« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki "imajo pod plaščem srce". »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«

Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so 'knjigotrški fenomen': prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel ("Ustvarjeni smo za veselje", "Sonce ne prezre nikogar"), presenetljivih naslovov ("Srečen človek velja za dva", "Če mi želiš dobro, bom postal boljši"). Njegovim izrekom pravijo "vitamini za srce", ki jih 'pošiljajo' po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.

Od leta 1957 je živel v samostanu svojega reda v Kontichu blizu Antwerpna. Hodil med ljudi, jih sprejemal, pisal "za srca ljudi". Svoje avtorske honorarje je namenjal za ustanovo Ljudje v stiski. Leta 1994 je imel prometno nesrečo; komaj se je za silo opomogel, ga je zadela možganska kap in prizadeta je bila desna stran in je potreboval invalidski voziček, tako da skoraj ni mogel iz hiše, vendar je vse do svoje smrti ostal v pisnih stikih s svojimi prijatelji po vsem svetu. Kot oporoka zvenijo njegove besede, izrečene ob osemdesetletnici: »Vsem ljudem kličem: To življenje je tako kratko, prekratko, da si ga drug drugemu oteževali. Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne 'oaze' v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!«

(pričevanje 03_2012)