Franc Sodja

* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)