Pavel Bernik

* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. "Slovensko govorim samo z Bogom." O njegovi "misijonski metodi" veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. "Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti."

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. "Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo." Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. "Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935." V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). Novo mašo je "pel" v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: "Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja ... V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje - vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani." Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal "lovce na človeške glave": ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: "Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj." Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel "potni list" za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.