Magdalena Gornik

* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico

"Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti."

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič "čudaška", temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega "velikega" naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.

Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. "Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu." Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.

Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše... To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: "Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve." Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. "Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca."

Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: "Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti." Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi "pozabljena" Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.

(pričevanje 11_2008)