Archibald Joseph Cronin

19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem; 6 januarja 1981

Življenjska zgodba Archibalda Josepha Cronina je zgodba moža, ki je odkrival Boga v vsakdanjem stiku s preprostimi ljudmi, med katerimi je opravljal svoj zdravniški poklic. Rodil se je 19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem kot edini otrok očeta Patrika Cronina, trgovskega potnika, sina irskih priseljencev, ki je bil katoličan, in anglikanske matere Jessice Montgomery. Oče je umrl, ko je bil Archibald star sedem let. Z mamo sta šla živet v Dumbarton na dom njenih staršev, ki pa Archibada niso sprejeli, zato je odšel k očetovim katoliškim sorodnikom. Kmalu pa je bil pri materi, ki je kot prva ženska na Škotskem postala zdravniška nadzornica. Na šoli v Dumbertonu se je Archibald uveljavil ne le kot odličen učenec, ampak tudi kot športnik, nogometaš. Njegovi tovariši so vedeli, da je katoličan, zato so mu dali vzdevek "mali papež". Po končani osnovni in srednji šoli se je leta 1914 vpisal na medicinsko fakulteto; med prvo svetovno vojno je študij prekinil in se kot prostovoljec priglasil k vojakom. Tri leta je bil sanitetni podčastnik pri mornarici. Po vojni je študija nadaljeval in ga uspešno dokončal. Njegov profesor kirurgije mu je pri vajah pogosto ponavljal: "Ti ne boš nikoli dober kirurg!" in mu vcepil občutek manjvrednosti.

Ko mu je kot mlademu zdravniku uspela zahtevna operacija, je bil kompleks manjvrednosti premagan. "Lahko rečem, da je pot moje kariere začrtala prav ta težka ura. Premagati sem moral najtežjo oviro: strah in nezaupanje vase. Od tistega dne si nisem nikoli več rekel: 'Ne morem', ampak : 'Naredil bom, kar je v moji moči.' Ob tisti operacijski mizi sem se naučil najvažnejše reči: tudi takrat, ko e zdi, da je vse izgubljeno, lahko svoj poraz spremenimo v zmago, če mu kljubujemo s pogumom in se ne umaknemo." Leta 1921 se je poročil z Agnes Mary Gibson, ki je bila tudi zdravnica in nekaj časa sta delala skupaj.

Rodili so se jima trije sinovi: Vincent, Patrick in Andrew. Leta 1924 je bil imenovan za zdravstvenega nadzornika v angleških rudnikih. V štirinajstih mesecih se je spustil v okoli 500 rudnikov in od blizu spoznal težke razmere, v katerih so delali in živeli rudarji. Ta svoja spoznanja je kasneje vpletel v svoj zajetni roman Zvezde gledajo z neba (1935). Zaradi slabega zdravja je moral pustiti svojo zdravniško službo in lotil se je pisanja. Po izrednem uspehu, ki ga je dosegel s svojim prvim romanom Klobučarjeva graščina (1931) je sklenil, da bo poslej pisanje njegov življenjski poklic. Izpod njegovega peresa so leto za letom prihajale nove knjige, ki so bile vse po vrsti uspešnice. V njih so sestavine realizma, romantike in družbene kritike. Po njegovih delih je bilo posvetih 14 filmov in več televizijskih nanizank.

V svojem zdravniškem in pisateljskem poklicu se je poglabljal v skrivnosti človeškega srca in počasi odkrival Boga. "Ko sem še opravljal poklic zdravnika, sem v nekem mestu na severu Anglije zdravil uglednega moža, ki se je vse življenje ponašal s tem, da je brezverec. Sprl se je v svojo hčerko edinko, ki se je poročila z zelo vernim možem. Na stara leta, ko je čutil, da se mu bliža smrt, pa je pogosto prihajal na njen dom in se z zetom pogovarjal o verskih vprašanjih. Pogovor je vedno končal s stavkom: 'Nikar si ne delaj utvar, da mislim kaj drugače - tudi zdaj ne verujem v Boga!' Nekega dne mu je hči, kot v nekem razsvetljenju, na to odgovorila: 'Veš, oče, Bog pa veruje vate!' Ta hčerina pripomba je pometla vse očetove pomisleke ... Stavek, ki ga je izrekla ta mlada žena, velja za nas vse, najsi bo naše mišljenje takšno ali drugačno, najsi ravnamo tako ali drugače, vedno smo in ostanemo Božji otroci. In Bog nas pričakuje."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 1, str. 20.