kardinal Ersilio Tonini

"Na televiziji tako kot v spovednici"

Kadar je na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini, ki je pred nedavnim dopolnil 85 let, pa je še izredno čile­ga duha. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker iz njega govori z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost.

"Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok." Tako je zapisal in to rad ponavlja Ersilio Tonini, ki se je rodil 20. julija 1914 v kraju Centovenere pri mestu Piacenza. Bil je tretji od petih otrok staršev, ki sta bila pobožna, delav­na in ne posebno premožna kmeta. Globoka in dejavna vera je za vedno zaznamovala njegovo življenje. Že v otroških letih je za­čutil v svojem srcu duhovniški poklic. Ko mu je bilo osem let, mu je mama rekla: "Dragi moj fant, pripravi se, kajti Gospod te bo potreboval!" Pri enajstih letih je vstopil v semenišče v Pia­cenzi, kjer je končal srednjo šolo in bogoslovje ter bil 18. ap­rila 1937 posvečen v duhovnika, ko še ni dopolnil 23 let. Mati njegove prve daritve ni dočakala, umrla je po operaciji, ko mu bilo osemnajst let, očeta pa je pred njegovimi očmi do smrti po­vozil tovornjak leta 1950. Takoj po novi maši je mladi Ersilio postal podravnatelj semenišča. Leta 1939 so ga poslali študirat v Rim, kjer je na lateranski univerzi dosegel doktorat. Po šti­rih letih se je vrnil v Piacenzo in bil profesor italijanščine, grščine in latinščine ter duhovni voditelj katoliških študentov. Leta 1947 je postal urednik časopisa Giornale Nuovo, tednika ško­fije Piacenza, in vstopil na področje "medijev", kjer je ostal vse do danes in ima pomembno vlogo: kar pride izpod njegovega peresa, je vredno branja, kar pove, je dobro pretehtana modrost. Maja 1953 postane župnik v mestecu Salsomaggiore, kjer posveča posebno skrb mladim in zanje ustanovi oratorij.

Leta 1968 se vrne v semenišče kot ravnatelj, toda že maja naslednje leto je imenovan za škofa v Macerati, kjer sedem let zavzeto prenavlja škofijo po smernicah drugega vatikanskega koncila. Veliko pozor­nost vzbudi njegova "agrarna reforma": cerkveno zemljo razdeli kmetom, da jo obdelujejo. Konec leta 1975 mu papež Pavel VI. za­upa vodstvo stare in zahtevne nadškofije Ravena. Za svoj "dvo­rec" si izbere sobo v zavodu Male družine svete Terezije Deteta Jezusa, hiši božje previdnosti, ki nudi zavetje nekaj več kot stotim hudo prizadetim osebam vseh starosti, v njej je tudi prostor za ostarele in osamljene duhovnike. Njegova soba je polna knjig, predvsem italijanskih in nemških, zadnje čase tudi angle­ških, kajti pri osemdesetih letih se je naučil angleščine, da je čim bolj na tekočem, ko ga prosijo, da piše uvodnike in komen­tarje v razne časopise in revije ali ga povabijo pred televizij­ske kamere. "V javnosti govorim enako kot v spovednici," poudar­ja ta cerkveni mož asketske postave, ki mu na ustnicah vedno igra nasmešek. S svojo človeško toplino in kmečko neposrednostjo je znal osvojiti srca ljudi svoje "rdeče" škofije kakor tudi svojih bralcev in poslušalcev po vsej Italiji. Njim se je posvetil, ko se je 1990 odpovedal vodstvu škofije. Imenujejo ga "veliki sporočevalec italijanske Cerkve na pragu tretjega tisočletja". 26. novembra 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. "Mislim, da to imenovanje ni bilo nagrada, saj nisem naredil nič izrednega, temveč mi je bilo to odlikovanje dano zaradi po­slanstva, ki ga vršim, ker se je izkazalo, da je iskrena izmenja­va mnenj in ocen skrivnost pričevanja v sodobnem svetu."

(pričevanje 09_1999)