Giovanni Papini

* 9. januar 1881, Firence; umrl 8. julij 1956 Firence

Kristusova zgodba je postala njegova

Zibelka mu je tekla v mestu Firence, ki velja za umetnostno prestolnico Italije: tam so se rodili ali živeli znani umetniki Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci, Michelangelo. Rojen je bil 9. januarja 1881 v obrtniški družini. Oče Luigi, nekdanji Garibaldijev vojak, je bil borbeno proticerkven republikanec, mati Erminia Cardini pa je dala sina na skrivaj krstiti. Mali Giovanni je bil čuden otrok: skoraj se ni znal smejati in zaradi te njegove resnosti so mu že sedemletnemu dali vzdevek "stari". Edino veselje in kar prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil s knjigami iz knjižnice starega očeta, ki je bil svobodomislec. V njih ni zasledil ničesar o Bogu, pa tudi v njihovi hiši se o njem ni govorilo, drugam pa ni zahajal. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je dobil dovoljenje, da sme iti v mestno knjižnico (navadno so tako dovoljenje dajali šele šestnajstletnikom). "Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico," je zapisal pozneje. Požiral je knjige. Toda zdelo se mu je, kot da bi pil morsko vodo: bolj ko je "pil" iz knjig, bolj žejen je bil. Videl je tudi, da so v tistih debelih enciklopedijah mnoge "luknje", in pri petnajstih letih je začel pisati novo enciklopedijo, v kateri bo mogoče najti odgovore na čisto vsa vprašanja. Z osemnajstimi leti je končal šolanje na učiteljišču, toda poučeval je le nekaj let, potem pa se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih ni bil več tisti "stari" iz otroštva, temveč je postal prav prijeten družabnik, k čemur so pripomogli prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub svoji mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. Skupaj s prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije (Leonardo, Anima, Lacerba) in veliko pisal, ob čemer je seveda moral razmišljati. Začelo mu je presedati "živalsko sprejemanje življenja". Ali je življenje res nesmisel, se je spraševal, potem pa samemu sebi odgovarjal: "Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!" V sebi je čutil silno željo, da bi bil močan, da bi vsem ljudem omogočil srečo. Toda še samega sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915). "Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog... Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist." Zavest nemoči je bila tista "špranja", skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. "Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice," je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo, ki je izšla dve leti po njegovi smrti (1958), v kateri opisuje svoje blodnje in iskanja od mladih let do svojega spreobrnjenja. Naznanil ga je ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). Na podlagi pričevanj evangelijev in tudi apokrifov pripoveduje zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, da se Kristus usmili blodnega človeštva (knjiga se končuje z rotečo molitvijo iskalca resnice, ki je natisnjena v stolpcu na levi strani). Prevzet od Jezusovega uboštva je zapisal: "Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih..." Prav gotovo mu ne dela časti to, da se je klanjal Mussoliniju, ki je njegovo "vdanost" poplača s tem, da je postal profesor italijanske književnosti univerzi v Bologni (1935), nato pa še član italijanske akademije. Svojo zmoto je javno obžaloval in po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik. Tudi po vojni je veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja naše "malodušno krščanstvo", ki se razkazuje v obredih in pobožnostih, ne uresničujemo ga pa z življenjem. Po spreobrnjenju je Papini veljal z vernika in imeli so ga za katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan in Gospodar življenja ga je poklical k sebi 8. julija 1956.

Čuk S., pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7, str. 22.