Jean-Marie Lustiger

* 17. september 1926, Pariz, † 5. avgust 2007

Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve

Ko je bil še nadškof v Parizu, je med pariškimi Judi krožila uganka: "Kakšna je razlika med velikim rabinom Francije in kardinalom Lustigerjem?" - "Kardinal govori jidiš, veliki rabin pa ne." Rad je poudarjal: "Rojen kot Jud sem postal kristjan, in ostal Jud, podobno kot prvi apostoli." Aaron Lustiger se je rodil 17. septembra 1926 v Parizu v judovski družini, ki se je po prvi svetovni vojni priselila iz Poljske. Oče Charles in mati Giselle sta imela trgovino na Montmartru. Čeprav je bil stari oče rabin, v družini - Aaronu se je pridružila še sestra Arlette - ni bilo verske vzgoje. Med seboj so se pogovarjali v francoščini, če sta se starša pogovarjala o čem takem, česar otroka nista smela slišati, sta govorila jidiš (judovsko obliko nemščine).

Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.

V velikem tednu konec marca 1940 je trinajstletni Aaron Lustiger vstopil v znamenito gotsko katedralo v Orleansu in je bil "hipoma pritegnjen v njen objem". Na veliki petek je sklenil, da postane katoličan. Ko se je poučil v veri, ga je škof Courcoux krstil; obdržal je svoje judovsko ime Aaron, dodani pa sta bili krščanski imeni Jean-Marie (po njegovih stopinjah je šla tudi sestra Arlette, ki je bila krščena oktobra 1940). Ko je oče to zvedel, ga je hotel pripraviti do tega, da bi ta svoj korak "preklical in se vrnil v judovstvo", vendar brez uspeha.

Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim "izgubljenim" sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: "Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno." Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.

Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek "buldožer". Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla "Bogu je vse mogoče". Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob "starem" papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.

(pričevanje 10_2007)