Abbe Pierre

 * 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz

Henri Groues - to je njegovo civilno ime - se je rodil 5. av­gusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Gre­nobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legi­je. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. "To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!" Ko se je kot posla­nec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.

"Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem pred­mestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje na­črte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohuj­šanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.

Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavr­gel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: 'Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'" To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba druž­be. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. "Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki."Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil "vstajo dobrote" in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem sve­tu deluje nad 350 občestev.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 7, str. 48.

Upornik iz ljubezni do človeka

"Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem," je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.

Najprej je kot gorski vodnik čez prelaze v Alpah in Pirenejih vodil ljudi (Jude, Poljake) in jih reševal pred nacisti. Leta 1943 je postal "partizan"; proti koncu leta 1944 je padel v roke gestapu, toda uspelo mu je zbežati v Alžir. Po vojni se je vrnil v Pariz in za svoje delovanje med vojno prejel visoko državno odlikovanje - križec častne legije.

Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: "Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim." Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.

Najbolj znamenit datum v njegovem življenju je 1. februar 1954. Tega dne je po valovih Radia Luksemburg sprožil "vstajo dobrote". Zaklical je: "Med amis, au secours! Prijatelji moji, na pomoč! Neka žena je to noč zmrznila na pločniku ene pariških ulic, v roki je stiskala odločbo, da jo mečejo iz stanovanja. To noč je po pariških predmestjih več kot 2.000 ljudi brez strehe, ki se tresejo od mraza in nimajo kaj jesti." Mnogi so mu prisluhnili. Od tedaj ni nehal dvigati svojega glasu proti krivičnosti družbe obilja, ki se ne zmeni za tiste, ki so v pomanjkanju in na robu preživetja. Vsi so poznali drobnega duhovnika, ki je povrh svoje duhovniške obleke nosil vetrovko, na glavi pa je imel črno baretko.

Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: "Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva."

Ko so mu telesne moči začele pojemati, duhovno pa je bil še čil, je vodstvo občestev Emavs prepustil svojim dolgoletnim sodelavcem. Potem pa se je umaknil najprej v benediktinsko opatijo Saint Wendrille, kjer se je vključil v življenje samostanske družine. Nazadnje se je preselil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, v staro kmetijo, preurejeno v dom za brezdomce.

Tam je živel s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni". Mnogi od njih že počivajo na vaškem pokopališču. Med njimi je zdaj tudi on.

"Namesto cvetja in vencev," je zapisal pred smrtjo, "prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3, str. 20.