John Henry Newman

 

* 21. februar 1801, London, † 11. avgust 1890

Newman John-Henry9Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu. Oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati je bila kalvinistka in pobožna, a brez smisla za občestvo Cerkve. John Henry se spominja: "Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo. Toda do svojega petnajstega leta si glede vere nisem bil na jasnem." Takrat so mu prišli v roke spisi anglikanskega bogoslovnega pisatelja Thomasa Scotta in ob njih je doživel "prvo spreobrnjenje": prišel je do trdnega prepričanja o bivanju osebnega Boga. Izredno nadarjenega dečka najdemo že leta 1817, komaj šestnajstletnaga, na univerzi v Oxfordu. Študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Zaradi gospodarske krize, ki je zajela tudi Anglijo po napoleonskih vojnah, je njegov oče propadel, in John ni maral biti družini v breme. S plačo domačega učitelja je celo podpiral svojega mlajšega brata. Že kot študent se je najlaže izražal tako, da je svoje misli zapisoval. To mu je izostrilo pisateljski čut: prištevajo ga med velike mojstre angleške književnosti.

Newman John-Henry10Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot "fellow" in leta 1827 kot "tutor" - usmerjevalec akademskega študija. Leta 1828 je postal vikar (župnik) v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, "oxfordski Platon", kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. To službo je resno in vestno vršil do leta 1843. Njegovim pridigam so prisluhnili vsi, ne le študenti. Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Konec leta 1832 je zaprosil za bolezenski dopust in odšel v Italijo. Tam je smrtno zbolel in čudežno ozdravel. Zahvalna pesem tega ozdravljenja je njegova znamenita molitev "Vodi me, dobrotna Luč", ki jo je Newman tudi sam uglasbil. Pri bogoslužju jo pojo tako anglikanci kot katoličani.

Newman John-Henry6Ko se je vrnil v Anglijo, se je pridružil oxfordskemu gibanju, katerega voditelj je kmalu postal. To gibanje (začelo se je v Oxfordu leta 1833) si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je odpovedal profesuri na oxfordski univerzi in pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Svojemu poslovilnemu govoru je dal naslov Slovo od prijateljev, ki ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: "In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj."

Preselil se je v vasico Littlemore nedaleč od Oxforda, kjer je z nekaj prijatelji živel strogo asketično življenje. Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: "Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči." 8. oktobra 1845 je bil sprejet v katoliško Cerkev. Škof Wiseman ga je leta 1846 poslal v Rim, kjer se je pripravljal na katoliško mašniško posvečenje, ki ga je prejel leta 1847 kot oratorijanec, član skupnosti sv. Filipa Nerija. Ko se je vrnil v Anglijo, je ustanovil več oratorijev, enega tudi v predmestju Birminghama, kjer je preživel vse svoje nadaljnje življenje. Leta 1879 ga je papež Leon XIII. imenoval za škofa v Edgastonu in za kardinala. S tem je tudi potrdil veljavnos načela sv. Avguština: "V važnih stvareh enotnost, v dvomljivih svoboda,v vseh pa ljubezen." Po njem se je, zlasti v svojem odnosu do anglikancev, ravnal Newman do konca svojega življenja, ki ga je sklenil 11. avgusta 1890. Napis na njegovem grobu, ki ga je sestavil sam se glasi: Od senc in podob do resnice."

"V hoji za lučjo vesti je romal po poti vere"

Newman John-Henry3Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: "Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi." Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot "cerkvenega učitelja prihodnosti", kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.

Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil "goreč učenec resnice". Odkrival jo je v glasu svoje vesti. "V hoji za lučjo vesti," piše papež, "je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov."

(pričevanje 04_2001)

 

Zajemi vsak dan

Odrasli, sprejmite oči otroka, da boste drugače gledali na življenje. Sprejmite srce otroka, da boste lažje verjeli v ljubezen ljudi.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 28. November 2022
Na vrh