Cvetana Priol

 * 19. februar 1922, Maribor, † 11. avgust 1973, Maribor

Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Riba­rič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor tamkajšnjega Inšti­tuta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obisko­vale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je potem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnev­niku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasne­je pa je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Pro­ti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.

Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfen­bergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. "Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem," piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906-1984), "je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973." Ta križev pot, ki ga je ona imenovala "moj misijon", se je za­čel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada do­bila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in na­črtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomoč­nic po župnijah - današnjih katehistinj, ki jim je Cvetala pravi­la "sestrice".

V teh tednih je dozorela njena odločitev: "Hočemse žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem." Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče To­polščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih "misijona" vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapi­sala: "Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličast­na luč v tej temi." Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji "vsak­danja doza" trpljenja nikoli ni manjkala.V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhov­ne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v za­četku marca 1953.

"Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov." Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upo­kojitve leta 1969. Potem pa je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

Silvester Čuk, Cvetana Priol. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 82-83