sv. Maksimilijan Kolbe

* 8. januar 1894, Zduńska Wola; † 14. avgust 1941, koncentracijsko taborišče Auschwitz, Poljska

Njegova življenjska pot se je začela 7. januarja 1894 v kraju Zdunska Wola pri Lodzu, središču poljske tekstilne industrije. Starša - oče Julij in mati Marija Dobrowska - sta bila preprosta tkalca. V zakonu se jima je rodilo pet sinov, dva sta umrla že v nežni mladosti, preostali trije pa so kasneje postali redovniki minoriti. Kasnejši pater Maksimilijan je bil predzadnji in pri krstu je dobil ime Rajmund, a so mu vsi pravili kar Rajko. Mama je rekla o njem, da je bil kot otrok zelo živ, vendar pa "najbolj ubogljiv in ponižen". Nekoč ga je pokarala: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe!" To ga je zelo prizadelo. Šel je za omaro, kjer je bil oltarček Matere božje čenstohovske, da bi vprašal Marijo, kaj bo iz njega. Takrat se mu je prikazala Marija in v rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Povedala mu je, da beli pomeni, da bo vedno čistega srca, rdeči pa, da bo umrl mučeniške smrti. On je odgovoril: "Oba hočem!" Starša sta bila frančiškanska tretjerednika, zato je razumljivo, da se je trinajstletni Rajko odločil za redovniški poklic. Odšel je k minoritom v Lvov, kjer je obiskoval srednjo šolo. Leta 1911 je napravil začasne obljube ter dobil redovno ime Maksimilijan.

Naslednje leto ga že najdemo v Rimu, kjer je študiral filozofijo (na Gregoriani) in teologijo (na fakulteti zavoda sv. Bonaventura). Iz obeh strok je dosegel doktorat. Ko so rimski prostozidarji pripravili demonstracije zoper Cerkev, je mladi redovnik ustanovil "vojsko Brezmadežne", katere člani naj bi bili dejavni in misijonarski kristjani. Imenovali so se "vitezi Brez madežne" in pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo na Poljskem in drugod po svetu že več kot milijon. 28. aprila 1918 je bil posvečen v duhovnika, julija 1919 pa se je vrnil v domovino. Leta 1922 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne, ki je kmalu dosegel naklado 750.000 izvodov, ob posebnih prilikah pa čez milijon.

Poseben podvig p. Maksimilijana je bilo "mesto Brezmadežne - Niepokalanow": na podarjenem zemljišču blizu Varšave so leta 1927 zgradili naselje barak, kjer je bila sodobno opremljena tiskarna in v njej redovni bratje (700) tiskali časopis Vitez Brezmadežne. Poleg p. Maksimilijana je v tej "meniški republiki'' delalo samo pet patrov. Za svoje delo so klicali božji blagoslov z nekajurno dnevno molitvijo.

Leta 1930 Kolbe "skočil" na Japonsko, kjer je na griču nedaleč od mesta Nagasaki zgradil japonski "Niepokalanow" in tam so tiskali Viteza Brezmadežne v japonščini. Ko so Nemci v začetku septembra 1939 napadli Poljsko, so morali patri in bratje že čez nekaj tednov izprazniti Niepokalanow, da so okupatorji v njem nastanili svoje ranjence. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1939 so se smeli vrniti, vendar ne za dolgo. 17. februarja 1941 se je pred vrati Niepokalanowa ustavil črn avtomobil gestapa. Aretirali so p. Maksimilijana in štiri druge patre. Najprej so jih odpeljali v varšavski zapor Paviak, sredi' maja pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Tudi v tem peklu, ki si ga je izmislila satanska zloba človeka, je bil pater Maksimilijan pričevalec Boga in njegove odrešujoče milosti. Konec julija je pobegnil neki taboriščnik, za kazen je moralo deset naključno izbranih jetnikov v "bunker lakote". Namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczeka se je ponudil pater Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta.Po strašnih mukah usihanja od lakote je umrl kot zadnji: 14. avgusta 1941. Od svoje "Mamice", kakor je imenoval Marijo, je prejel oba venca, belega in rdečega.

Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. leta 1971, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II., papež Poljak, ki je svojega rojaka imenoval "zavetnik našega težkega stoletja".

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 8, str. 38.