Ivan Meštrović

* 15. avgust 1883, Vrpolje, Hrvaška, † 16. januar 1962, South Bend, Indiana, ZDA

"Umetnost je pesem in molitev"

Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dal­matinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Sla­voniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-­Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že nasled­nje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživ­ljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden ta­lent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.

Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarni­co, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi po­zornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripo­moglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otrošt­va. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal "kot nor" in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel - Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slova­nov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz "kosovskega cikla" (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).

Njego­vo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović pre­življal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glav­nem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega ob­dobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.

Po prvi svetovni vojni se je naselil v Zagrebu, kjer si je uredil dom in umetniško delavnico. Z drugo ženo Olgo Kesterčanek je imel štiri otroke: dve hčerki in dva sina. Iz številnih kipov mater, ustvarjenih v tem času, odseva njegova družinska sreča. Leta 1922 je postal profesor na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kar je ostal do leta 1944, čeprav ga takrat ni bilo več v Zagrebu. Ko je leta 1941 na Hrvaškem zavladal ustaški režim Ante Pavelića, je bil Meštrović kot odkrit nasprotnik obso­jen na smrt, tik pred usmrtitvijo pa pomiloščen. Ko je bil izpuš­čen iz zapora, se je z družino preselil najprej v Švico, po vojni pa se je za stalno naselil v ZDA, kjer mu je ponudila profesuro najprej univerza v Siracusi (New York), nato pa v South Bendu (Indiana), kjer je delal do zadnjega.

V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega živ­ljenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 1, str. 81.