Nadškof Oscar Romero

* 15. avgusta, Ciudad Barrios; 24. marca 1980 San Salvador

Z revnimi na njihovem križevem potu

Kako so ga revni ljudje, za katere je kot dobri pastir v duhu Jezusovih blagrov skrbel, imeli radi, je pokazal njegov pogreb 30. marca 1980, na cvetno nedeljo, v San Salvadoru. V mesto je privrela ogromna množica - nad 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v mestni stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Zanje je "santo Romero", čeprav je cerkveni postopek za njegovo razglasitev za blaženega šele na prvi stopnji: leta 1997 se je začel škofijski postopek in papež Janez Pavel II. je zanj dovolil naziv "božji služabnik". Nadškof Romero se je s tem papežem srečal med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Mehiko, ko je 28. januarja 1979 odprl tretje splošno zasedanje škofovske konference Srednje in Južne Amerike v mestu Puebla. Škofom je jasno povedal, da se "teologija osvoboditve", ki iz Kristusa dela socialnega reformatorja in revolucionarja, zamolčuje ali celo taji pa njegovo božanstvo in odrešenjsko poslanstvo, ne sklada z evangelijem. Nekateri so tožili nadškofa Romera, da se spogleduje s "teologijo osvoboditve". Romero je to odločno zanikal. "Stična točka z levičarskimi skupinami je korist ljudstva, za katero se borimo. Zavračam pa njihov nerazumen način, da bi te cilje dosegli z nasiljem, z orožjem." Papež Janez Pavel II. ga je smatral za mučenca. Ko je dvakrat - leta 1983 in 1996 - obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk groba nadškofa Romera v stolnici glavnega mesta, čeprav nekaterim to ni bilo po volji; ti krogi zdaj tudi zavirajo postopek razglasitve Romera za blaženega. V veliki meri je ta zastoj tudi posledica menjave na papeškem sedežu. Znano je, da so bile zadeve blaženih in svetnikov Janeza Pavlu II. zelo pri srcu.

Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on "kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob", kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. "Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve." Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.

Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za "konzervativnega" in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo "vznemirjal" z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli "varnostne službe" (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne "campesinose", naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. "Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: 'Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti'." In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.

(pričevanje 03_2008)