Raoul Follereau

 * 17. avgust 1903, Nevers, Francija, † 6. december 1977, Pariz

Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni "brenkal na strune dekliških src" - njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.

Naslov njegove prve pesniške zbirke je "Bog je ljubezen", kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. "Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode." Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi "revolucija evangeljske ljubezni".

Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: "Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!" Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot "normalni ljudje".

Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita "okužbe", kajti gobavost ni nalezljiva. "Gospodom vojne in miru", kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.

(pričevanje 08_2003)