Marijan Smolik (1928–2017)

“Vsa bogoslužna opravila imajo za svoj prvi namen Božjo čast, vendar hkrati tudi ljudi posvečujejo.”

»V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja) dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike – znanosti o svetem bogoslužju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je od 15. januarja 2017 deležen večnega bogoslužja. Ob njegovi osemdesetletnici (2008) so tri ustanove, pri katerih je jubilant sodeloval (Teološka fakulteta, Mohorjeva družba, Družina) izdale njemu posvečen zbornik z latinskim naslovom Liturgia – theologia prima (Liturgija – prva teologija). Tedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran ga je v spremni besedi lepo označil: »Njegovo delo je neizmerno, prav tako sta neizmerni njegova skromnost in ponižnost.«

SIN UČITELJSKE DRUŽINE NA KMETIH
»Bogu sem neskončno hvaležen za svoje učiteljske starše Ruperta in Angelo roj. Grčar, ki je imela v sorodstvu tudi več duhovnikov,« je dejal Marijan Smolik, ki se je rodil 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah. Že naslednje leto se je družina službeno preselila na Koroško Belo, kjer je Marijan prejel prvo sveto obhajilo in birmo ter končal štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu, vendar le do nemške zasedbe leta 1941. Družina se je vrnila v Dob in Marijan je pomagal teti pri delu na polju. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani: iz Doba s kolesom do Domžal in z vlakom v Ljubljano. Po maturi (1949) in vojaščini se je vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto, po enem letu je sledil študij teologije (1951–1957). Leta 1955 je prejel mašniško posvečenje in po enem letu postal študijski prefekt v bogoslovju in varuh znamenite Semeniške knjižnice. Nadaljeval je študij teologije ter leta 1963 dosegel doktorat z disertacijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja, ki jo v znanstvenem svetu pogosto navajajo. Po dveh letih študija liturgike na Katoliškem institutu v Parizu jo je začel predavati na ljubljanski teološki fakulteti, najprej kot docent, kmalu pa kot redni profesor vse do upokojitve (1992). Na predavanja je prinašal celo goro knjig in ko so ga študenti česa spraševali, je rad rekel: »Tega še ne vem, ampak v teh knjigah je gotovo vse napisano!« Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Bil je tudi prodekan in dekan teološke fakultete. Delal je, dokler so mu moči dopuščale, ki so 15. januarja 2017 ugasnile.

“ZDAJ SEM TUDI JAZ MALI ČOPEK”
Marijan Smolik je bil najbolj znan kot knjižničar. Ljubezen do knjig mu je bila prirojena po starših, ki sta bila učitelja. Kot bogoslovec je rad pomagal dr. Janezu Oražmu, semeniškemu vodji, pri spravljanju knjig iz raznih knjižnic in jih urejati. Tako je pridobil velike knjižničarske izkušnje. Že kot študent je začel odkrivati knjižne dragocenosti znamenite Semeniške knjižnice, najstarejše slovenske knjižnice iz začetka 18. stoletja. Kasneje je svojo doktorsko disertacijo oprl na poznavanje starin iz te knjižnice. Odkril je, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene. Kmalu je postal varuh in vodja te knjižnice. Za zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je leta 1975 napisal knjižico Semeniška knjižnica v Ljubljani. Leta 1979 je za zasluge v bibliotekarsko stroki prejel diplomo, ki nosi ime po učenem Matiju Čopu, sodobniku in prijatelju Franceta Prešerna. Pošalil se je: »Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.« V letih 1976–1991 je bil vodja knjižnice na Teološki fakulteti, leta 1994 je prevzel Škofijsko knjižnico, ki je zelo bogata s slovenskim verskim revijalnim tiskom. V Bogoslovnem semenišču je ustvaril dragoceno knjižnico, ki hrani vse slovenske nabožne knjige (molitvenike, pesmarice), urejene po letnicah prve izdaje, in droben tisk (podobice). V jubilejnem zborniku ob Smolikovi osemdesetletnici je tedanji dekan Teološke fakultete dr. Bogdan Kolar zapisal: »Profesor Smolik je človek, čigar življenje je zaznamovala razpoložljivost kot osnovna značilnost sodelovanja z ljudmi. Vedno je bil na voljo ljudem najrazličnejših strok.«

PREVAJALEC BOGOSLUŽNIH KNJIG
Poslanstvo Marijana Smolika kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije. Prva leta se je na faro vozil z mopedom in nekoč na poti doživel nesrečo, po kateri je, kot je sam pravil, kakor po čudežu ozdravel brez posledic. Ves čas je tudi znanstveno deloval. Njegove razprave in članske, biografije, ocene in zapise najdemo ne le v teoloških, ampak tudi v zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih domačih in tujih revijah. V znanstvenih razpravah se je loteval liturgično zgodovinskih tem, v poljudnih člankih pa je obravnaval praktična liturgična vprašanja. Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. »Izredno pomembno delo!« je zapisal svetniški Anton Strle ob Smolikovi 70-letnici. »Saj so svetniki utelešena razlaga učlovečene Božje Besede, najboljša razlaga evangelija in s tem za premnoge ljudi najlažji dostop h Kristusu.«

ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 02, str. 42.