Simone Weil

* 3. februar 1909, Pariz, Francija, † 24. avgust 1943, Ashford, Kent, Anglija

Ta velika iskalka resnice in pravice se je rodila 3. februarja 1909 v Parizu bogatim judovskim staršem, industrijcem. Njen starejši brat Andre je že v otroških letih kazal veliko nadarjenost za matematiko in je kasneje res postal izreden matematik. Družinska vzgoja je bila brez verskega izkustva. Simone je že kot otrok imela tanek čut ljubezni do bližnjega. Ko je kot deklica doživela prvo svetovno vojno, je sklenila, da se ves čas vojne ne bo dotaknila sladkorja; zbirala je darove za fronto. Po vojni pa se je v zimskem času odpovedala nogavicam, da se je izenačila z deklicami, ki so bile zaradi revščine brez njih.V "tekmovanju" z genialnim bratom je zelo zgodaj pokazala izredno bistrino duha. V srednji šoli se je ob dveh odličnih mislecih in vzgojiteljih ogrela za miselno poglabljanje.

Profesor Alain (Emile Chartier) je v njej prebudil željo po pisnem izražanju svojih misli. Simone si jih je začela že v šoli zapisovati in tega vse do smrti ni opustila (te zapiske so njeni prijatelji začeli objavljati po njeni smrti). Po srednji šoli se je odločila za študij filozofije, ves svoj prosti čas pa je posvetila zgodovini in družbenim vedam. Naučila se je več tujih jezikov, odkrila veroslovje ter se s posebno ljubeznijo posvetila študiju stare grške književnosti. Brala in študirala je s svinčnikom v roki. Po treh letih je z odličnim uspehom končala visoko šolo. Svojo prvo službo je dobila na šoli v mestecu Le Puy blizu rudarskega središča Saint-Etienne in tam se je kmalu zbližala z delavskim svetom. Mlada profesorica je v šoli širila revolucionarne misli, v javnosti se je udeleževala vseh delavskih akcij. Od svoje plače je obdržala le vsoto, ki je bila enaka podpori za brezposelne, drugo je dajala delavski organizaciji. Po treh letih (1934) se je poslovila od državne službe in stopile med delavce.

Odšla je v Pariz in se v Renaultovih tovarnah zaposlila kot navadna delavka, da bi delila usodo delavcev, sužnjev tehničnega sveta. Ves čas svojega življenja v tovarni je Simone pisala dnevnik. Nikoli v svojem življenju ni toliko trpela kakor za strojem, ne samo zaradi kroničnega glavobola, ki jo je mučil, temveč tudi zaradi mehaničnega življenja. V tovarni Simone še ni bila verna, vendar si je že takrat zapisala v dnevnik: "Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja."

Tovarno je zapustila leta 1936, ko se je začela državljanska vojna v Španiji. Odšla je tja in bila razočarana. Leta 1937 je odšla v Assisi, mesto sv. Frančiška, ki ga je imela za eno najsilnejših utelesitev Boga v človeštvu. Tam je prvič v svojem življenju pokleknila in molila. O veliki noči leta 1938 je doživela mistično srečanje s Kristusom v opatiji Solesmes. Leto dni je preživela na bolezenskem dopustu in se posvečala umskemu delu. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Francijo okupirali nacisti, je spoznala dominikanca p. Perrina, ki ji je postal duhovni zaupnik, edini v njenem življenju, in jo poslal na varno k svojemu prijatelju Gustavu Thibonu, znanemu katoliškemu mislecu.

Simone je bila tam kmečka delavka. Njenim staršem se je ponudila možnost, da odpotujejo iz Francije. Simone je bila že zelo bolna: za posledicami pljučnice je postala jetična. Starši so jo komaj prepričali, da je odšla z njimi v Ameriko, vendar pa tam ni hotela ostati. Odšla je v Anglijo, kjer so se zbirali svobodoljubni Francozi. V začetku leta 1943 je začutila, da ne bo več dolgo živela. Izčrpano in oslabelo so jo aprila 1943 sprejeli v sanatorij Ashford v kentski grofiji in tam je 24. avgusta 1943 umrla, stara komaj štiriintrideset let. Pokopali so jo na tistem delu mestnega pokopališča, ki je namenjen katoličanom. Tik pred smrtjo je zapisala: "Vedno sem verjela, da je umiranje vodilo in cilj življenja. Prepričana sem, da je za tiste, ki živijo, kakor se spodobi, umiranje trenutek, ko za neskončno majhen hipec časa stopi v dušo čista, gola, jasna in večna resnica. Reči moram, da si nikoli nisem želela nobene druge dobrine."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 3, str. 18.