sv. Favstina Kowalska

 * 25. avgust 1905, Głogowiec, † 5. oktober 1938, Krakov

Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec ("šipkov grm") pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. "Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo," je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela "kot ptiček na veji", navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski pre­vod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi rev­ščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočni­ca. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za ne­deljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na nje­no prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z od­ločnim "ne". Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih - 1. avgusta 1925 - so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili "magdalenke", v spomin na prvo spo­korjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešeni­kom.

Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnari­ca, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. "Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna." Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.

Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: "Zvečer sem v svoji celici vi­dela Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel... Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: 'Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu..."' Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naro­čil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuber­kulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: "Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo." Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostan­ki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.

ČUK, Silvester. Sv Favstina Kowalska. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 44, št. 8, str 72.