pater Simon Ašič

 * 30. november 1906, Trebež pri Brestanici, † 25. avgust, 1992, Stična

Pokojni pater Simon Ašič je - verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva - opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi - pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.

Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko "obujat v življenje" samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. "Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem." To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.

Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) "nagradili" z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. "Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite." Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil "vedno korajžen, vesel - tudi takrat, kadar so drugi obupovali". Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo "energijo", ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.

(pričevanje 6_2005)